PROLOG
Pred osmimi leti...

V kotu zatemnjene sobe je sedem letna deklica ravno prišla k zavesti. Ni poskušala vstati, saj je okrog zapestij in glešnjev čutila okove. Zadnje česar se je spominjala, je bilo kako hodi iz šole. Hrbet jo je bolel od naslanjanja k steni, vendar se ni mogla drugače namestit, saj so bili okovi prekratki.
Sunkovito je dvignila glavo, ko je v sobo posvetil snop svetlobe, črni lasje pa so ji v zavesi padli čez obraz in ji ga zakrili. Prostor je bil osvetljen z mlačno svetlobo, v kateri je njena drugače temno rjava koža dobila bolehen izgled. Prestrašeno se je spraševala, kako dolgo je že tukaj in če jo bo prišel kdo rešit. Prostor je bil dovolj osvetljen, da je videla, da so zraven nje v sobi priklenjeni še štirje drugi otroci. Prestrašen fantek v raztrganih oblačilih, rjavolasa deklica obupanega pogleda, deček v pižami, ki je k sebi stiskal plišastega medvedka in nekdo prekrit z nekakšno črno snovjo.
Medtem ko je opazovala, je začel še bolj drgetati kot prej in se zgrudil. Najprej je mislila, da se je onesvestil, potem pa je videla, da se mu prsni koš ne dviguje in je čisto negiben. Pretreseno je videla kako so v prostor stopil trije v plašče s kapucami ogrnjeni moški. Eden se je umaknil od drugih dveh in truplo zvlekel iz sobe, ko pa se je vrnil pa je za roko za sabo vlekel hlipajočega dečka, ki je imel desno roko do komolca prekrito z isto snovjo, s katero je bilo prekrito truplo. Dobila je grozen občutek, da so ti moški mu to naredili in da so delali poskuse z otroki. Dobila je tudi zlo slutnjo, da ne bo nikogar, da bi jo rešil. Komaj ji je uspelo ustaviti dreget, ki se ji je širil po telesu.
Moški je dečka vrgel v sobo ne da bi ga sploh priklenil. Skupaj s svojima tovarišema so še nekaj časa stali tam, potem pa so se obrinili in zakorakali iz sobe. Ko so se vrata zaprla in je sobo spet preplavila tema, je obupala nad rešitvijo in je samo še upala, da niso našli tudi njene mlajše sestrice.

Ko se je zopet ovedla je pomislila, da mora biti dan in je prej bila noč, saj je bilo v sobi zdaj malo svetljeje. Le za pikico svetleje, vendar dovolj, da so se njene oči privadile temi. Zdaj, ko ni bila več ohromela od strhu in obupa, se je razgledala po sobi. Stene so bile na mestih prekrite z debelimi črnimi zavesami, tako da je sklepala, da so tam okna, na preostalih stenah pa so bile tri sulice, ena pištola, dve bodali in en mesarski nož. Zmrazilo jo je ob pogledu na nož. Zdaj, ko je bila bolj prisebna je tudi opazila kapljice krvi ob vratih in nekaj krvi na mestu , kjer se je prej zgrudilo truplo. Deček, ki so ga pripeljali pa je bil že skoraj cel prekrit s črno snovjo in se je tresel kot, da bi bil sredi zime nag v snegu.
Na srečo je takrat njene misli prekinil zvok škripana vrat, na nesrečo pa so skozi stopili moški od včeraj. In tokrat niso nikogar pripeljali. Okovi okrog njenih gležnjev in zapestij so izginili, kot da bi bili narejeni iz zraka. Sunkovito je vstala in se stisnila k steni ter zraven poskrbela, da so ji lasje ves čas zakrivali obraz. Tokrat ji ni uspelo skriti drgetanja. Moški na sredini je pomignil tistemu na desni, ki jo je zgrabil za roko in jo odvlekel za drugima dvema, ko sta odšla skozi vrata in jih zaprl. deklica se je hlipajoč opotekala za njim. Sploh si ni poskušala zapomnit kje so hodili, saj si ni ustvarjala utvare, da je pogumna junakinja iz zgodb, samo nemočna sedemletnica.
Prišli so do zaklenjenih vrat in glavni iz trojice je iz žepa potegnil srebrn ključ in ga vtaknil v ključavnico. Zdrznila se je, ko je opazila njegove prste. Bili so dolgi in črni, podobni pajkom. Najprej je mislila, da nosi rokavice, potem pa je ugotovila, da jih nima in je njegova koža tkšne barve. Vedela je, da je upiranje brezsmiselno, saj ji je bilo jasno, da nima niti najmanjše možnosi proti njim, a ko so jo privezali na stolček in proti njeni desni roki se je vseeno poskušala iztrgati vezem, ki so jo vezale ter se premetavala na stolu. Eden izmed stražarjev, ki je držal injekcijo je rekel: "Če se boš upirala lahko zgrešim in bo tvoja smrt veliko bolj boleča kot bi drugače bila," ugriznila se je v ustnico in zaprla oči.
Čutila je, kako ji je igla predrla kožo. Čutila je tisto snov v svoji roki. Snov je otopila njene čute in je komaj lahko jasno razmišljala, ko so jo odvezali in jo spet vrgli v sobo z drugimi otroci, vendar pa je bil zdaj mrtev še tisti fantek, ki so ga pripeljali prejšno noč. Zvlekla se je v kot in poskušala ustaviti drgetanje.
Dvignila je pogled in se v temi spogledala z deklico, ki je sedela nasproti nje. Slišala je, kako je zajela sapo. bilo ji je jasno, zakaj. Iz istega razloga, iz katerega si je sama zkrivala obraz z lasmi. Vsi so se vedno nenavadno odzvali, ko so videli njene oči. Nekateri so pravili, da je blagoslovljena, drugi pa so se odmikali in sikali, da je prekleta.
Z očmi barve stopljenega zlata se je zazrla v svojo roko. Čutila je kako ji čuti topijo. Njena dlan je bila že skoraj do zapestja prekrita s črno snovjo. Končno jo je preplavila panika, ki se ji je že tako dolgo upirala. Ali pa je bil to stranski učinek strupa. Ni mogla več jasno razmišljat, vse njene misli so bile meglene. Zdelo se ji je, da je nekaj osvetlilo sobo in videla je, da ima druga deklica široko odprte oči.
BEŽI. Misel jo je zadela čista in jasna tako, da je vedela, da ni njena. Vedela je, da četudi bi ji uspelo pobegnit, bi vseeno umrla zaradi strupa. Misli so ji zdrsnile k mesarskemu nožu na steni. BEŽI. Beseda ji je odmevala po možganih. Skobacala se je na noge in se opotekla proti nožu. Bil je nizko nad tlemi, zato ga je zlahka dosegla.
Preden bi si lahko premislila je z levico dvignila nož in zamahnila. Šok je prišel pred bolečino. Misli so se ji razjasnile in naenkrat se je zavedla, kaj je naredila. Zadržala je solze in roko skrila v krvavo majico, črno dlan pa je pustila na tleh. BEŽI. Res. Pobegnit mora. Z nožem je strgala črno zaveso s stene in razbila okno za njo. Zlezla je skozi luknjo, ki je nastala in se ni zmenila za rane, ki so jih za sabo puščale steklene črepinje. Padla je na pločnik ob cesti in se hitro pobrala na noge, čeprav se ji je zaradi izgube krvi začelo vrtet. Vedela je kje je, saj je tod mimo hodila iz šole. Kolikor so jo noge nesle se je pognala proti stanovanju v katerem je živela z mamo in sestro.
Nihče je ni ustavljal. Nihče se ni dvakrat ozrl za njo
Ko je tekla po stopnicah je opazila, da ji je kri nehala teči, vendar se ni menila za to. Vedela je, da je njena mama še v službi njena sestrica v varstvu, zato je brez da bi pozvonila s svojim prstnim odtisom odprla vrata in jih zaklenila za sabo. Stekla je v svojo so bo in se na postelji pokrila z odejo čez glavo. Tik preden je padla v nezavest, je videla zlat lesk tam, kjer se je končal štrcelj krvave roke.

Naslednji dan je zjutraj prišel po pošti paket naslovljen nanjo. V njem je bilo bodalo s črnim kamnom izrezljanim v obliki lune in rezilom narejenim iz prozorne kovine. Zraven je bilo sporočilo, ki je vsebovalo dva stavka: "Nekoč je pripadal meni. Zdaj ti ga podarjam." Opazila je, da je na njem v nekem tujem jeziku napisana ena beseda. Pa je vseeno vedela kaj pomeni. The Mist. Meglica.





Kako se vam zdi?