Lajkajte oz. komentirajte, velja isto kot pri vzeh ostalih, če ne bo odziva, zaključim.

*Lily.
Vlak se nenadoma ustavi. Res čudno. Nemudoma potegnem ven palico. Previdno priprem vrata. Zasliši se Lunin krik. Vseeno mi je, kaj pravi Katie. Kdor pripravi Luno do tega, da zakriči, ne more biti pri volji za pogovor. Zdaj tudi ona povleče palico na dan. Prišla je do enakih ugotovitev kot jaz. Čez nekaj trenutkov udrejo tudi v najin kupe. Ogledajo si naju. Nato eden zakriči, naj zgrabijo Katie in eden nemudoma uboga. Moja kletev hromljenja ga zadene naravnost v prsi. A to je bil le eden. Trije zgrabijo mene, Katie le eden. Zvežejo nama roke, vzamejo palico in potegnejo ruto čez oči.
Naženejo naju na hodnik. Tam jih čaka še nekaj. Privežejo naju še k dvema ujetnicama. Napotimo se naprej po hodniku in pri prvem izhodu dol z vlaka.
Nekdo predirljivo zažvižga. Slišim pisk lokomotive. Vlak je odpeljal in kar je najslabše, brez nas.
Hodimo približno petnajst minut. Zdi se mi, da se pot kar strmo vzpenja. Vsekakor slišim sopihanje napadalcev. Zdaj se ustavimo in odvežejo nam oči, roke pa ostanejo ujete. Ozrem se. Stojimo na vrhu nekega hriba. Skoraj je že večer. Ujetnica je poleg mene, Katie in Lune tudi Natalie Patterson iz Pihpuffa. Tako kot jaz ima bunkeljske starše. Tako za naju dve razumem, da so naju ugrabili. Saj smo vendar sredi vojne proti bunkeljnom in brezkrvnežem. Ampak, kaj je narobe s Katie in Luno? Dobro vprašanje.
Ni dosti časa za razgledovanje. Zasukamo se na mestu in poloti se me doslej neznani občutek, da me bo nkam posrkalo. S Hermiono sva dosti govorili o njem. Prvič sem se zares priklopno izdejanila. V neznano.


*Katie.
Zvežejo nama roke, vzamejo palici in zakrijejo oči. Nato naju naženejo na hodnik, kjer naju privežejo še k dvema jetnicama. Odpeljejo nas na vrh bližnjega hriba, kjer nam odvežejo oči. Nato se izdejanimo...nekam.
Pristanemo na peščenih tleh. Vse nas pomeče na tla, saj smo zvezane skupaj. Medtem, ko se s celo vrsto neuspešnih poiskusov poskušamo postaviti na noge (Lily je naravnost nemogoča; vzeče kot zmešana in se za nobeno ceno noče umiriti) se živa meja premakne. Preoblikuje se v človeški obraz, ki spregovori:
"Zakaj prihajate?"
To tudi mene neznansko zanima. Eden izmed naših ljubih ugrabiteljev odgovori: "Imamo dve brezkrvnici in hčerki starega Xena."
"Stopite naprej."
Živa meja se razmakne in pokaže vrata. Ta se že odprejo in stopimo skoznja. Potiskajo nas po tlakovani poti do hiše. Nek jedec takoj zagrabi za tolkalo v obliki kače in trikrat potrka. Odpre nam čokat moški z drobnimi prašičjimi očmi in slamnatimi lasmi, ki mu rastejo tako, kot bi mu na glavo poveznili skledo in pokosili vse, kar je štrlelo ven. Na nekoga me spominja...
AHA! Ga že imam! To je zagotovo oče dve leti starejšega sošolca Vincenta Crabba. Le kaj počenjamo tu?