Stekla sem v park. Se nisem mogla zadržati? Vedela sem, da sem bila za to kriva jaz, čeprav je bilo to nenavadno. Brcnila sem v drevo in se sesedla obenj. Na mestu, kamor sem ga brcnila, je manjkalo nekaj lubja, sicer pa je bilo enako kot prej. Ampak zakaj in kako me je lahko do tega pripravil ravno Taras? Ta fant ima talent za to, da druge spravi v težave. Kot je zdaj mene. Pravzaprav se najraje spravlja name. To ni pošteno. Že tri leta mi je všeč. Kako naj se že odzaljubim? Ne morem se! V petem razredu sem pač povedala eni prijateljici, da sem zaljubljena vanj, a me je izdala in povedala celemu našemu razredu, a-jevcem, b-jevcem in c-jevcem, za nameček pa še e-jevcem in še eno leto starejšim učencem. Vsi sošolci so se začeli spravljati name, me zafrkavati in mi tečnariti. Taras sprva še ne, a kaj, ko so potem zafrkavali še njemu. Kot nekakšno maščevanje se zdaj spravlja name vsako prosto sekundo. Kot bi mi vsakič, ko se spravlja name, poskusil sporočiti: Kako si drzneš biti zaljubljena vame!? Kako si drzneš!?

Koga to ne bi spravilo iz tira? Vsakemu bi se utrgalo. Tudi meni bi se lahko, če ne bi s tem sprožala nekakšnih... stranskih učinkov. Ko zavpijem nanj, se z drevesa odlomi veja in mu skoraj pade na glavo. Ko mi po licu zdrsi solza, začne kar tako, nenadoma, liti kot iz škafa. Ko me Taras spotakne in telebnem po tleh, kolikor sem dolga in široka, se tudi on spotakne in pade, tudi če res izjemno pati, kje hodi, ali pa je čisto pri miru, samo da jo skupi še veliko močneje in bolj boleče kot jaz. Ampak danes je doseglo višek. Bilo je bolj vetrovno, ko me je skupaj s svojo klapo obmetaval z jabolki. Sedel je na visoki jablani in mi z nje metal sadeže v glavo. K sreči me ni zadel, nato pa mu je jabolk zmanjkalo in eden od njegovih prijateljev je skočil dol in nabral kamenje. To niso bili majhni, nedolžni kamenčki, temveč veliki kamni, veliki skoraj toliko kot moja pest. Takoj ko mi je kliknilo, kaj nameravajo storiti, sem se pognala v dir, a prepozno. Eden izmed kamnov me je zadel v dlan, naslednji, ki je bil še večji kot prvi, pa je z vso silo priletel naravnost v mojo glavo. Zakričala sem, se sesula na tla in poslušala posmehljivi smeh, ki pa se je že po nekaj sekundah pomešal s kriki. Vsa prestrašena sem se obrnila in zagledala grozljiv prizor. Okrog jablane, na kateri so sedeli, se je naredil ogromen vrtinec iz vetra, veje so letele okrog, fantje pa so ležali na tleh.

Kdo od njih bi prav lahko bil mrtev, a upam, da se to ni zgodilo. Potem bi seveda zašla še v hujše težave. Padli so s približno štirih metrov, k sreči na travo, a še vedno na trda tla.

To bi seveda lahko bil naravni pojav, a občutek imam, da nekako ni bil. Zakaj bi se jim sicer vedno nekaj zgodilo, ko sem jaz besna ali žalostna? Ko sem jezna nanje?