Hojla! Pa je tukaj že 10. del! A kakorkoli. Kar začnimo!

Zjutraj sem se zbudila cela kramežljava. Še vedno ne dojemam tistega kar se je zgodilo včeraj. Pogledam na uro in je že 7.00. Skoraj bi že postala panična ampak sem se hitro spomnila, da gremo danes zjutraj v mesto. Potem res nekako vstanem, se oblečem in oddidem na teraso, kjer počakam mamo in atija. Tudi onadva se hitro zbudita. Ko pojemo zajtrk (danes se je ati še posebej potrudil) se usedemo v avto in se odpeljemo. Vožnja ni trajala dolgo. Majhno mestece ob prečudoviti obali britanskega morja je res prečudovito. Sprehod po mestu je res nekaj čudovitega. Kmalu pridemo do kavarne in ati res potrebuje še eno kavo (Pije res preveč kave!), zato se usedemo na njihovo teraso. Sama si naročim prijetno hladno limonado in popijem jo v sekundi. Seveda sta oja starša počasna kot polža, zato sem se šla razgledovati malo po mestu, ter jima rekla, naj me pokličeta ko gresta. Prišla sem že do staromodnega gradu pa do vrsto trgovinic s spominki... Nakar ga vidim. Pa saj to ni mogoče. Mar imam privide? Ampak dejansko je to on. James s svojima staršema. Hitro povlečem telefon iz žepa in mrzlično hitim na njegovo številko. Napišem mu sporočilo: "Poglej okoli sebe." Ko ga gledam, kako potegne svoj telefon iz žepa kratkih hlač in prebere sporočilo se začne takoj ozirati naokrog. Ko se najine oči staknejo mu pomežiknem in se skrijem, da me ne bi videli njegovi starši. Hitro jima nekja zašepeta ali pa pove (nisem čisto prepričana) potem pa steče proti meni. Ko pride do mene, me pogleda v oči nato pa me globoko poljubi. Traja nekaj časa potem pa se odmakneva drug od drugega.
"Kako to?" me vpraša.
"Kako kaj?"
"Imava pa res srečo, da se vidiva na točno takem kraju."
"Jah. Kaj naj zdaj," se zasmejim.
Tudi on se zasmeji potem pa me še enkrat pogleda in reče: "Greva na bližnjo plažo?"
"Lahko," mu odgovorim.
Nekaj časa hodiva potem pa prideva na majhno plažo v zavetju skal in grmičevja nekje bogu za hrbtom.
"Kako veš za ta prostor?"
"Enkrat sem izgubil starše v tem mestu potem pa sem šel malo raziskovat in našel to plažo."
"Kakšne čudne stvari se ti dogajajo."
"Ja. Tako nekako," se spet zasmeji. Njegovi nasmehi so mi zelo všeč.
"In? Kaj ste prišli počet?"
"Vsakoletni izlet v mesto. Pa ti?"
"Enako," mu odgovorim. Nekaj časa je tiho potem pa sedeva in objame me okoli ramen. Tako lepo mi že dolgo ni bilo.
"In? Kaj si rekla staršem, da si se jim izmuznila?"
"Bili smo na kavi potem pa sem jima rekla, da grem malo okoli ter, da me naj pokličeta, ko gresta."
"Jaz sem jima samo povedal, da naj me pokličeta ko gresta. Ampak tudi to ne bi bilo potrebno, saj je od tu do najinih skal le nekaj 10 minut."
"To je v bistvu kar dobra ideja. Pojdiva kar sama domov. Pa še več časa bova lahko skupaj."
"V bistvu res. Ampak dokler ne pok..."
Ravno v tistem trenutku sta oba telefona zazvonila in oba sva se oglasila in oba sva se pogovarjala s svojimi starši in oba sva jim povedala, da greva peš domov in oboji so se strinjali. Mar ni to prav velik čudež. Ko sva končala svoje telefonske klice sva se samo obrnila drug proti drugemu in se poljubila.

No tale del je sicer malo daljši ampak upam, da vam je všeč. Malo raznolikosti.
Lepo uživajte počitnice tisti, ki jih že imate, tisti ki pa jih še nimate pa uživajte še zadnji teden v šoli.
Lp p99