"Luna! Luna, če ne boš *i*takoj*i*, ampak res *i*takoj*i* vstala, ti ne bom naredila kakava!"
"Saj si ga lahko sama," je zamomljala Luna, a se je kljub temu nekako uspela dvigniti iz ležečega položaja. Ko pa ji je pogled ušel na koledar, jo je iz postelje izstrelilo kot zamašek iz steklenice šampanjca - danes je prvi september. Stara je trinajst let. In danes gre v osmi razred.
Prvega dne je bila hkrati vesela, hkrati pa se ga je bala. Spet bo srečala svojo prijateljico Noo, a bo tudi znova doživela zbadanje in zafrkavanje zaradi las.
Noo je bila njena prijateljica že od prvega razreda. Imela je res nenavadno ime, ki so ji ga starši nadeli zaradi njene starejše sestre Niki. Ko je bila Niki stara nekaj mesecev, je bil prvi glas, ki ga je izpustila, *i*"nu"*i*. *i*Nu*i* pa njenim staršem ni bilo všeč, zato so *i*u*i* zamenjali z *i*oo*i*.
Luno so v šoli pogosto zbadali zaradi las. Ni imela skodranih in štrlečih ali živo oranžnih, katerih lastniki so bili na šoli pogosto tarča posmeha. Ne, njeni lasje so bili čisto ravni, segali so ji skoraj do zadnjice, zafrkavanje pa je sprožila njihova barva: Lunini lasje so bili bisernato in bleščeče beli, rahlo srebrnkasti, in v temi je bilo videti, kot bi se rahlo svetili, kot luna na nebu.