Oprostite, ker je tako dolgo trajalo, da sem napisala nov del... :sweat:
-----------------------
*b*Prejšnjič:*b*
*i*Za njimi so zaslišali prijazen glas:*i*
*i*"Ste ravno prišli? Lahko vam raskažem,"*i*

*b*Nadaljevane:*b*
Hitro so se obrnili, a zagledali niso nikogar.
"Vedno ista zgodba," se je spet zaslišalo. "nihče me nikoli ne opazi, ker sem majhen!" Takrat so se Kalea, Mia in Erik zavedali, da glas prihaja od spodaj. Pogledali so dol in zagledali miška, ki je imel tako bel kožuh, da je kar svetil in velike oceansko modre oči, ki so nedolžno strmele v obiskovalce. Mišek je svojo glavico zakopala v tačke ter žalostno rekel:
"Vedno! Prav *i*vedno*i* se mi to zgodi! Nihče me ne mara! Celo moja deružina ne!"
Mii se je drobna živalca zasmilila in jo je hotela pobrati, a jo je vila krcnila poprstih s čarobno paličico.
"Da mu ne bi nasedla!" je siknila. "Tale je pravi prevarant! Enkrat je babica izgubila svojo torbico in nama je nategnil, da jo je vzela lisica! Seveda je bila torbica doma v spalnici..."
"Ne pa ne, to je bil moj bratec," se je branil mišek in pekrižal tačke.
"Pa še prisluškuje!" se je zgrozila Kalea in odletela stran.
"In stavim, da sploh nimaš bratca!" je še zaklicala, nato pa izginila v oblaku rozestega prahu.
"Ne poslušajta je... Zmešana je," je hladnokrvno dejal mišek. Takrat se je spet prikazal oblak rozastega prahu iz katerega je jezno prifrfotala Kalea.
"Nisem. Zmešana." je grozeče pogledala proti mišku in vanj uperila vilinsko paličico, pri čemer se je mišek najprej zasmejal nato pa z grozo ugotovil, da je njegova svilena dlaka izginila. Bil je...
"Polž!" je zakričal. "Spremenila si me v *i*polža*i*!! Ti coprnica zmešana!" Vila se je nasmehnila in se frfotaje obrnila ter počasi odšla, a jo je zaustvil Miin glas:
"Spemeni ga. Spremeni ga nazaj,"
"Kaj ti manjka nekaj čokoladnih poškotov v glavi ali kaj!?" se je razjezila. "Zakaj bi ga spremenila nazaj!?"
"Mislim, da se reče *i*kaj ti manjka nekaj KOLEŠČKOV v glavi, ali kaj*i*..." je pripomnil Erik.
"To je pačudno... Zakaj bi meli *i*koleščke*i* v glavi?" se je zamislila Kalea in takoj pozabila na miška (oz. zdaj polža).
"Zakaj bi pa imeli *i*čokoladne piškote*i* v glavi?" je zavila z očmi Mia.
"Ker so slastni,"
"A ti to resno?"
"Ja, resno,"
"*i*A ti to resno*i* se samo reče,"
"A napisati se pa ne more?"
"Ne! Hočem reči, da nisem resno vprašala,"
"Potem pa drugič resno vprašaj, da ne bomo imeli težav,"
"Ti to resno!?"
"A si me resno vprašala, ker drugače ne bom odgovorila,"
"Aaaaaaaaa! Zakaj spračuješ take neumnosti!?"
"Saj ti tudi - vprašala si me ali sem resna in sploh *i*nisi hotela*i*, da odgovorim! Kakšno vprašanje sploh je to?"
"Okej... kar nehajmo," je odrezala Mia in se obrnila h Eriku "Čaka nas dolga pot in midva morava nazaj v šolo. Me prav zanima, kako se bova izgovorila..."
"Tukaj čas drugače teče..." se je oglasila Kalea, že malo mirnejša.
Mia se je prastrašeno obrnila k vili :"Kaj hočeš s tem reči?"
"Hočem reči," je spet odprla usta Kalea. "da, če pride človeško bitje v našo dimenzijo, se v njegovi, čas *i*usavi*i*."
"A ni to dobro?" se je oglasil Erik.
"To pa še ne pomeni," se je vila obrnila k njemu in paličico usmerila v njegove noge, ki so hipec za tem z Erikom vred pritekle k njej. "da imamo ves čas sveta!"
"Če je bitje predolgo v drugi dimenziji, se ravnovesje poruši in vsi svetovi bodo..."
"Vou, vou, vou! Kaj hočeš reči s tem *i*vsi svetovi*i*!?" je skočila Mia pred vilo, ki se je tako sunkovito zaustavila, da je iz njene paličice skočilo nekaj svetlih iskric.
"Ali so še druge dimenzije?" seje začudila, a vila ji ni odgovorila.

"Zakaj nisi prej povedala?"

Kalea je začela letati hitreje. Mia je pohitela za njo.

"Kalea? Kaj je narobe?"

Vila se je ustavila.

"Kalea?"

"Neke temne in nevihtne noči..." je začela
"Brez zamere, ampak ne zanima nas pravljica o tem kako se je nekoč pred daaavnimi časi nekdo napačno odločil in s tem zanetil vojno zaradi katere so se odločili, da bodo ustvarili več dimen-" "Hvala za kratko obnovo, Karl..." Erik in Mia sta se obrnila in zagledla belega miška, ki je še malo prej bil spremenjen v polža.
"Kala, ne zameri mi, ampak tvoji uroki so malce pomanjklivi..." je posmehljivo dejal.
"In *i*stokrat*i* sem ti že rekla, da me ne kliči tako..." je jezno rekla Kalea, ne da bi se obrnila.
-----------------------
upam, da vam je bil nov del všeč in še enkrat se opravičujem, ker ste tako dolgo čakali nanj.:sweat:

Lp, muri:feet: