KOončno sem se spravila pisat nov del zgodbe. Spomnim se Biatlonkinih komentajev takoj po obavi zgodbe. Grozno mi je žal, da je ni več tu... Zato ji posvečam ta del zgodbe.

*roza*Biatlonka, this is for you.:heart:*roza*
----------------------
*b*Prejšnjič:*b*
"Kala, ne zameri mi, ampak tvoji uroki so malce pomanjklivi..." je posmehljivo dejal.
"In stokrat sem ti že rekla, da me ne kliči tako..." je jezno rekla Kalea, ne da bi se obrnila.

*b*Nadaljevanje:*b*
"A nas lahko že enkrat pustiš pri miru?!" se je zadrla vila in postala čisto reča v obraz. "Pojdi stran! Odidi!! Takoj!" MIšek je postal vidno presenečen in odšel brez ene same besede.
"No temu," se je oglasil Erik "Pa jaz pravim nesramnost."
"Se strinjam." je pritrdila Mia in vprašala: "Kalea, mi lahko poveš kaj je tako grozno na Karlu, da si se morala dreti nanj?"
"On...On... Vedno je nesramen do mene in zoprn za umret!"
"Ja in? Pač je malo nadležen. Samo ignoriraj ga!"
"Tebi je lahko to reči! Sploh ne veš kako grozen je! Že ko sem bila majcena vila, me je zafrkaval! Ves dan in vso noč mi govori kako sem butasta in, da je moja magija zanič! Nevzdržno je!" je zacvilila Kalea in svoje drobne ročice zakopala v objokan obraz.
Mia in Erik sta se spogledala. Sploh nista vedela kako grozno se je počutila njuna leteča prijateljica. Sploh nista pomislila, da bi lahko doživljala to! Mii je postalo žal, da je branila tega zlobnega miška. Eriku je postalo žal, da ni rekel ničesar. Sklonila sta glavi in gledala v tla. Kako sta tistemu nepridipravu lahko dovoljila oditi nenekaznovano?
"Kalea... Grozno mi je žal, da se ti je to dogajalo... Oprosti."
"Saj... Saj je vredu..." je odgovorila in si pri tem obrisala solze. "Ne moremo premeniti preteklosti. Samo sedanjost je v naših rokah. Veliko zločinov bo večno nekaznovanih. Veliko oseb bo vsak dan prizadetihn zaradi dejanj drugih. A nič ne noremo za to. Tako je vedno bilo in tako bo za zmeraj." Mia se je nasmehnila. Ta vila je res nekaj posebnega.
"Le upamo lahko." S temi besedami je zaključila in pogledala v rožnato nebo.
"Zdaj pa moramo iti. Saj se še želita vrniti v svojo dimenzijo?"
"Oh, čisto sem pozabil na to!" je vskliknil Erik.
"Jaz tudi!" je poskočila Mia "Gremo, gremo!"
----------------------
To je to za danes, ker morem na večerjo. Adijo, upam, da vam je bil všeč ta del. :kissing_heart: