Naslednji dan je bil...omg! SOBOTA!!! Aja ob sobotah se pospravlja. Ampak za naju je bila Sobota spanja.
Ko sem se zbudila se je vse bleščalo.
Počutila sem se grozno. Glava me je bolela. One! Nočem zboleti na super dan! Danes greva z Maxom na sprehod! Glava zakaj si si ravno izbrala ta dan? Ojoj...
"Jutro." je leno se zbudila Nika.
"Ojla." sem nemočno odgovorila.
"A je kej narobe?" me je vprašala.
"Ne nič ni." sem se zlagala na hitro.
"A ok." je odvrnila in vzela telefon.
Ojoj! Zakaj sem se zlagala? Zdaj se še huje počutim. Stoodstotno me bo posumila, da nekaj ni vredu.
Ampak najhuje pa je bilo: vstajanje. Oh, takrat sem mislila, da bom v hipu padla skupaj. Ampak na srečo ni bilo tako.
"Maša vem, da nekaj ni vredu. Vsako jutro si vesela in podivjana." me je grozovito posumila Nika.
"Eh, em no danes je tako sej veš leno jutro." sem se še bolj zlagala.
"Aha ja?" je odrvnila.
"Mhm..." sem nazaj odgovorila.
Ko je šla sem nazaj padla na kavč. Ohjoj! Mislim, da bo pametno povedati. Ampak...O-J-O-J! Kaj če se bom potrebovala...t-e-s-t-i-r-a-t-i? Zakaj je biti v teh časih neumno biti bolan? Okej...Maša vse je vredu samo nehaj stokati.
Šla sem do kopalnice si umila zobe in šla po vsakdanja oblačila.
Oblekla sem si ekstremno puhast pulover in trenirko ter nogavice dokolenke. Počutila sem se kot en ,,klošar". Čisto nič mi ni pasalo jesti tako, da sem se zleknila nazaj na kavč in napisala Viti in Pii kakšna katastrofa je danes z mano.
P: Omg! Saj ne misliš potem zboleti?
V: Ampak potem ne bosta mogla z Maxom na sprehod!
Maša: I know. Kaj zdaj naredim? Potem bo zelo žalostno, ker bo Max sam me tam čakal...
Pogovarjale smo se samo o tem ostalo niti pikico ni bilo pomebmbno. Nenadoma me pokliče Nika.
"Mašaaa! Pridi bova naprej kuhinjo pospravili." se je zašlišalo iz kuhinje.
Še večja polomija! Zdaj bom mogla tam stati in brisati posodo. Joj! Zakaj obstaja kuhinja? Ampak potem na vratih zaslišim zvonec. Omg!
"Resno?" je zavzdihnila Nika.
Ko Nika odpre vrata vidim....kaj??? Vito, ki stoji pred vrati s škatlico mojega najljubšega čaja. Dobesedno je prišla skrbeti zame?
"Živijo! No mogoče že veš, da je Maša bolna? Tukaj sem prinesla čajček za njo" je veselo rekla.
Takrat sem debelo pogledala Vito. Neeee!!! Zdaj je povedala in je vse...čudno!
"Sem vedla! A boš zdaj skrbela za njo ali kaj?" je čudno vprašala Vito.
"Jap!" je odvrnila.
Sama pri sebi sem si rekla...ojoj Vita!
------------------------------
Hojči!
Tukaj že 10.del!!
Oprostite če je tukaj notri zelo jamranja.
Hih!
Lajkec in komentarček mi veliko pomenita!
Se vidimo v naslednjem delu!
Vaša Poooooooooom1:unicorn::hamster:
:sparkling_heart: