Hej! Ta zgodba je malo čudna in otročja, napisala sem jo bolj iz zafrkancije. Če ste prebrali ali pogledali Matildo (Roald Dahl), boste malo lažje razumeli, drugače pa malo težje. Pa sej ni važno.

Matilda je odrasla v ljubko damo. Poročila se je z Jimom Pickettom in imela sta tri pametne, ljubke, in prijazne otroke: Lindsay, Thomasa in Amando. Jim je bil visok in postaven, imel je temno rjave lase in čudovite modre oči. Thomas Pickett je bil star enajst let. Vsem se je prikupil s svojim vljudnim in nežnim značajem, ki je pristajal njegovim svetlim lasem in modrim očem, ki jih je podedoval po očetu. Amanda Pickett je imela osem let, bila je prikupna in nagajiva, kadar se je domislila kakšne neumnosti, so se ji živo zelene oči zasvetile kot dve frnikoli. Njeni lasje so bili čokoladno rjave barve, kot Matildini. Lindsay Pickett je bila najstarejša: stara trinajst let, z rdečimi lasmi in rjavimi očmi. Bila je mirna in tiha. Rada je imela svojo družino, prijateljico Joanno in Michaela Kornyja. Michael je bil prikupen fant, star štirinajst let, in Lindsayjin prijatelj iz otroštva. Matildi in Jimu se je prikupil že prvi dan, ko sta ga srečala. Vse je spravljal v smeh s svojimi zabavnimi, a vljudnimi pripombami. Da se bo pošalil, si vedel, če so se mu, podobno kot Amandi, zasvetile temno rjave oči. Ni bil posebno lep, a ga je imela Lindsay vseeno rada-to mu je hotela na vsak način pokazati. Thomas Pickett je edini opazil, da je Michael všeč njegovi sestri. In seveda Matilda. Materinske oči tega ne spregledajo, a ni rekla ničesar.
*
Thomas si je želel, da bi bil kdo ponosen nanj. Vedel je, da starši želijo le najboljše zanj, saj je vendar podedoval njune možgane. Vedno je bil vljuden in priden. Zdelo se mu je, da se Matilda in Jim največ ukvarjata z Amando. A ni gojil zamer. Ni bil takšen. V šoli je bil najpametnejši in najvljudnejši. Učiteljice so ga imele rade in v časih je vedel še več kot one, na primer o kakšnih romanih, saj je zelo rad bral. Vseeno pa v šoli kmalu ni več užival. Sošolci se resda niso norčevali iz njega, pa tudi zmenili se niso zanj. Ni imel veliko prijateljev. Najbolje se razumel z Anno, sestrično po očetovi strani, ki je hodila v en razred nižje, v četrtega. Stara je bila deset let, imela je dolge svetle lase in sive oči. Bila je pametna in ljubka, tako kot vsi Picketti. Njeni sošolci so jo zafrkavali s Thomasom, ne glede na to, kolikokrat jim je povedala, da je njen bratranec in ne fant. Thomas je mislil, da se mu potem Anna ne bo več približala, a je imela preveč trden značaj, da bi se uklonila sošolcem. Thomas je bil prijazen z njo, saj je bila edina, ki ga je razumela. Noben od njiju ni maral ošabnih in nesramnih ljudi, kot je bil Annin brat, a sta ga pustila pri miru, češ, ni mu pomoči. Uživala sta v družbi drug drugega. Čakala sta le priložnost, da bi se izkazala pred družino. Mogoče jutri…
*
Amanda Pickett je videla, da se Lindsay ne druži več z družino. Da Thomas ne ve več, kaj bi sam s sabo. Da je mama Matilda utrujena. Da je očka Jim vse več v službi-delal je v pisarni. Bila je sama in obupno je poskušala spraviti družino nazaj skupaj, vsaj za en večer. Rada je imela glasbo. Poskrbeti je nameravala za lepo vzdušje pri večerji, in sicer s svojim klavirjem. Thomas in Lindsay sta slišala, kako je vadila. Takrat pa je prispela Amandina rešitev: teta Jennifer Honey. Bila je njena babica, oziroma skrbnica njene mame. Matildina starša in njun sin so živeli-ali pa so že umrli, ni bilo podatkov o njih-bogve kje, zato je Jennifer posvojila Matildo. ''Teta Jennifer!'' so zavpili vsi trije otroci in zdirjali proti vhodnim vratom. Teta Jennifer pa je veselo ogovorila vsakega od njih: ''Lindsay! Kako si zrasla! Poglej, našla sem tisto obleko, ki si jo občudovala prejšnji teden, ko sva šli v mesto,'' izročila ji je prečudovito belo, poletno obleko, poslikano za pisanimi rožami. ''In Thomas! Se spomniš, tiste knjige, ki je nisi našel v nobeni knjigarni? Tista, kako je že, Skrivni vrt? Našla sem jo v Londonu, ko sem šla obiskat svojo staro učenko, Lavender. Knjige piše in zelo je uspešna! Tu…pa je nagrada za petico pri matematiki!'' In izročila mu je knjigo z lepo sliko na naslovnici. ''Amanda, punčka moja! Veš, prejle sem slišala, kako lepo si igrala na klavir! Vem, kako imaš rada glasbo. To sem zate našla v mamini sobi v moji stari hiši,'' na plano je potegnila ploščo Labodjega jezera. Amanda je prižgala gramofon, Thomas se je zatopil v knjigo, Lindsay pa se je že vrtela v novi obleki. Jim je odložil delo in prišel pogledat družino, usedel se je na kuhinjsko klop poleg Matilde, ki je kar žarela in se smejala spominom iz otroštva, ki sta jih obujali z Jennifer. Vsem je sijala luč v srcih.
*
Lindsay je naslednji dan prišla v šolo v novi obleki, saj je bilo zelo toplo; bližale so se poletne počitnice. In Michael jo je pohvalil! Cel dan sta preživela skupaj, in na koncu ji je Michael pritisnil majhen poljubček na lice. Lindsay je bila prepričana, da srečna rdečica do konca tedna ne bo izginila z njenega obraza. Thomasova nova knjiga je zbudila zanimanje v vseh sošolcih in v Anni. Ponudili so mu mesto predsednika v knjižnem krožku. In Amanda je doma vsak dan vadila klavir, očka pa jo je učil igrati. Matilda je velikokrat prosila otroke za pomoč, in ni bila več utrujena. Jim je imel v službi vse več pomočnikov, zato je bil pogosteje dobre volje, manj utrujen in bolj živahen. Jennifer je bila kot dobra vila, ki je vsem izpolnila želje in jim pričarala srečno življenje.