Po pouku grem z Noahom na kosilo. Bila sva nekako vesela, ker nismo imeli matematike. A moje razpoloženje se je spremenilo, ko sem zagledala današnji meni. Kar bruhala bi najraje. Noahu se v očeh zarišejo iskrice. »Mesni burek!!! Moj najljubši!!« Spačim se in ga obupno pogledam. {Lahko poješ mojega če želiš…} Noah se še bolj razveseli. »Še vprašaš me?! Daj mi to reč sem!« Nasmehnem se mu on pa hlastno zagrize v burek. Opazujem ga kako je mesni burek. Na enkrat pa mimo pride Kay. Njegova simpatija in moj… Prijatelj?
Kay je imel rjave lase in rjave oči. Njegovi lasje so bili rahlo skodrani. Bil je kar precej mišičast a kolikor ga pogledam od glave do peta mislim da ni gej… »Oj!« Pogleda Noaha in ta zardi do ušes. Kay se obrne k meni. »O hej Evelyn!« Nasmehnem se mu in mu prikimam v pozdrav. Kay nadaljuje pri Noahu. »Bi šel danes igrat košarko?« Noah odloži burek ter ga pogleda naravnost v oči. »Ja z veseljem!« Nebi si mislila da bo Noah pustil burek… Kolikor sem ga v teh dneh spoznala sem ugotovila, da se težko loči od nečesa, kar ima rad.
Noah in Kay se pogovarjata o današnji uri. Name kar pozabita a me ne moti. Počnem nekaj drugega. S pogledom iščem Briana. Mogel bi biti tukaj… Vsi so. Opazim Evo in Liso, ki strmita vame. Lisa hitro odmakne pogled stran od mene, Eva se pa mi zlobno nasmehne ko ju pogledam. Briana ni v njeni bližini… Potrkam po mizi. Noah se zave, da sem še vedno pri mizi. »Oprosti…« Zamahnem z roko. {Eh. Pogovarjata se jaz samo skočim na stranišče. Pridem takoj!} Noah mi prikima in se posveti Kayu.
Seveda, da nisem nameravala na stranišče. Napotila sem se iskati Briana. Delam se kakor se odpravljam, da grem na stranišče, ker je Eva opazovala vsak moj korak ali znak, da se bom približala Brianu. Zavijem do stranišča ter se stisnem ob zid hodnika, da slučajno ne bi opazila kam nameravam v resnici it. Stečem do zgornjega stopnišča in oprezam s pogledom okoli sebe. Mogoče pa je odšel domov… Pogledam v avlo kjer večina učencev pusti torbe, ko gredo kam. Njegove torbe ni tam… Verjetno je pa res šel domov.
Žalostno zavzdihnem in odidem nazaj do jedilnice, kjer se pogovarjata Noah in Kay. Še opazila me nista, ko sem prisedla zraven. Noahu je Kay očitno zares všeč.
Čez dobre pol ure se odpravimo vsak po svoje. Odločila sem se da grem peš domov in ne z avtobusom. Premislila sem si glede ponudbe na košarko. Šla bom okoli 5-tih, da še opravim domačo nalogo. Ray je videti veliko bolj dobre volje, kakor zjutraj. Pozdravi me in se napoti v sobo. Stopim do Mary, ki je v kuhinji in se pogovarja s hišno čistilko. {Ob petih grem s prijatelji ven… Lahko?} Mary se mi nasmehne in prikima.
Stečem v sobo in se lotim naloge za kemijo. Končam precej hitro zato naredim dodatno nalogo za Noaha, ki je zagotovo ne bo naredil.
Od doma se odpravim trideset minut do pete ure. Na igrišču je že gruča fantov a jaz zagledam nekoga pomembnega… Brian stoji pred košem za košarko. Nikoli prej se ga še nisem tako razveselila. Tudi Eve ni v bližini. To je precej novo. Nasmehnem se jim ter pomaham. Brian skoči od koša in steče do mene. Pozabila sem svoj zvezek za pomoč pri govoru. Klofnem se po čelu, ko mu želim povedati: ali ni Eve tukaj?
Zato pokličem Noaha in ta seveda ni pri volji, ker ravno meče na koš. Počasi mi postaja dolg čas, ker ne znam igrati košarke. Želim zadeti koš a ga zgrešim. Brian zavpije. »Kaj se trudiš igrati košarko, ko pa je ne znaš igrati, tako kakor govoriti!« Fantje planejo v smeh. V mojih očeh se naberejo solze. Še bolj se smejijo Danielovi šali. Še bolj me prizadene. Odvržem žogo daleč stran od sebe in se poženem stran od igrišča. Brian za menoj zavpije. »Evelyn čakaj!« Ne ubogam ga in še bolj pospešim svoj tempo teka. Slišim kako se je pognal za menoj. Stečem do parka. V parku zavijem v temno ulico. Brian vpije moje ime. Znajdem se v slepi ulici. Zavijem z očmi in se želim obrniti. Pred menoj stoji nekdo. Sprva sem mislila da Brian. A zavem se, da ta nekdo ni Brian. Zgrabi me za roko in z njegovo roko prime moja usta. Nenadoma se prikaže drug možki in me zgrabi okoli pasu. Povežeta mi ruto čez usta, da ne morem kričati.
Na njuno srečo tako ali tako ne morem govoriti kaj šele kričati. Brcam in boksam v prazno. Začutim bolečino v svoji glavi. Možki me je z nečim udaril po glavi. Zamegli se mi pred očmi in omahnem v naročju drugega moškega…

ZDRAVOOOOO!!!
Upam, da vam je ta del všeč… Če je: like, komentar in se naročiti name če želitš biti obveščen o novih delih!
HVALA VAMM!!!<3<3<3<3
Hvaležna sem za vsak komentar! Polepšali mi boste moj napol uničen dan :/ <33
Se opravičujem, ker nisem kakšen teden objavila zgodbe… Upam da vam je všeč!
Lp, Bad girl!

KAY: https://www.pinterest.com/pin/600878775282026359/