»Evelyn!« Noah steče za mano. »Si v redu? Se vsega spomniš?« Ustavim se in ga pogledam z resnimi očmi, kakor da bom zdaj, zdaj spregovorila. {V redu sem!} To je bilo vse kar sem pokazala. Noah je nato bil nekaj časa tiho… »Zakaj si pa takšna?... Včasih si kar poskakovala, ko si… 'govorila' ali kako se naj izrazim…« Umolknil je. Udarila sem se po čelu. {Ti bi bil vesel če so te hoteli ugrabiti ljudje, ki so pred leti ubili tvojo mamo?! In nato te še hotel poljubiti fant, najbolj tečnega dekleta na tem planetu!} Noah izbulji oči. »Poljubiti te je hotel?...« Počasi in tiho vpraša. Prikimam.
Vse do učilnice Noah ni pisnil nobene. Usedem se na svoje mesto. »Evelyn?« Na enkrat mi kri v žilah zmrzne. Zaslišala sem Evin glas. »Preživela si?« Stisnem oči. V mislih si govorim: prosim ne, prosim ne, prosim ne!
»Odgovori mi!« Vzamem list papirja. {Saj vidiš da sem živa in zdrava!} Eva se namuzne. »Po zaslugi koga…!« Na obrazu se mi zariše nasmešek. {Tvojega fanta!} Eva pogoltne slino. »Želela sem ti samo sporočiti… Žal mi je ker te niso že prej ubili!« Še enkrat si v mislih ponovim njen stavek… ~Žal mi je ker te niso že prej ubili…~ Tokrat sem izgubila. Eva še je pričakovala, da bom kaj napisala na list papirja a sem samo vstala in stekla na žensko stranišče. Zaprla sem vrata stranišča in planila v tih nedolžen jok.
Želela sem biti trdna in neprebojna ampak sem se strla. Danes gre vse po zlu! Spominjam se Johna, kako mi je pel preden so naju ločili. Kako me je mama objela… Clara, ki je tekla za mano… Vse te osebe sem izgubila! Ali še moje življenje pomeni kaj? Je sploh še logično živeti na tem ne pravičnem svetu?! Resno se zamislim…
Obrišem si solze. V mislih zaslišim strele. Strel, ki je ubil mojo mamo… Počutim se kakor, da bi jih zares slišala… Zavem se da nekdo trka na vrata stranišča. Zato ti streli?... Počasi odprem vrata. Pred vrati stoji Brian.
Vrata hitro zaloputnem. »Evelyn… Nekaj…« Zavijem z očmi. »Nekaj bi ti rad povedal… Prosim… Odpri vrata…« Stisnem zobe. Na enkrat vsa čustva žalosti izpuhtijo iz mene. Postajala sem jezna. Z vso silo odklenem vrata in jih odprem tako široko, da sem Briana skoraj zadela v nos. Vseeno bi mi bilo če bi ga. Nasmehnem se svoji šali in stopim iz stranišča.
»O… Oprosti za danes zjutraj… Nebi smel…« Prikimam. »No… Vem da me sedaj… Sovražiš…« Zavzdihne. »Evo… Evo sem pustil…« Zresnim se. Ne vem ali naj bom presenečena, vesela, jezna, žalostna… Z izbuljenimi očmi strmim vanj. Brian se popraska po glavi, ter jo nagne na levo stran. »Obljubim ti… Da me ne boš nikoli več videla…« Zvenel je resno. Obrne se, da bi odšel. A na enkrat se ustavi. »Ljubim te Evelyn. Že od prvega dne si mi bila všeč! Oprosti…« Želi oditi ven iz ženskega stranišča. Na enkrat se zaženem proti njemu ter ga objamem. Solze mi tečejo po licih. Brian mi vrne objem. To sem potrebovala. Objem…Topel in iskren objem. Vzamem list papirja in hitro nakracam gor stavek. {Oprostim ti! Samo ne zapusti me!} Brian prikima. »Obljubim!« Objame me in v takšnem položaju ostaneva kar nekaj časa. »Evelyn…« Pogledam navzgor proti njegovemu obrazu. »Bi šla z mano na ples?« Nasmehnem se ter prikimam. Objamem ga in si želim da bi tako ostala zavedno.



Živijo!
To bo to za danes Upam da vam je bilo všeč! Lajkajte, komentirajte in se naročite name če vam je bil ta del všeč!
Sedaj pa OGROMNA zahvala VSEEEMM pilovcem, ki spremljate mojo zgodbo, jo komentirate in lajkate! NE VSETE KAKO STE ME VČERAJ RAZVESELILI!!! FULLL VAM HVALA! Hvaležna sem vseh komentarjev! HVALA VAM ZA 34 KOMENTARJEV IN 115 LAJKOV! Včeraj sem zaradi tega pokazala mojo zgodbo mojim staršem in so rekli, da naj pokažem moji učiteljici za slovenščino. In zato sem malo živčna in ne vem če je res tako dobra zgodba, da bi pokazala profesjonalki… Tako da če lahko danes napišeš iskren komentar če se ti zdi v redu, da pokažem moji učiteljici slovenščine… Nočem se osramotiti pred njo in izgubiti kakšen navdih za pisanje zgodb… HVALA VAMMMM
BREZ VAS NEBI ZMOGLA TEGA!!!! LYSM!!!!
Lp, Bad girl