Hi!:grinning:
Tukaj je nov del. Hvala za vse komentarje v prejšnjem delu:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart: Če ne dobim vsaj 3 komentarjev, zaključim:unamused: Če hočete biti obveščeni o novih delih, v komentar dajte ta emoji::middle_finger: Ok, zdaj pa k zgodbi:
**************
S Hano nisva smeli k mami, očiju in Lovru. Bili so v sobi za izredne primere in vanjo ne smel nihče drug kot samo zdravniki. Ves čas so hodili v sobo in iz nje, meni pa se je zdelo kot da so z vsakim odhodom bolj zaskrbljeni. Šele takrat sem se začela zares zavedati, kaj se je zgodilo. Želela sem si, da bi bila tudi jaz v globoki nezavesti in mi ne bi bilo treba čutiti vsega tega.
Nisva imeli kaj dosti časa za dojemanje. Po nekaj minutah sta prišla dva človeka v uniformah. Izgledala sta zelo resno:
https://st4.depositphotos.com/1006542/20720/i/1600/depositphotos_207200928-stock-photo-cops-black-uniform-body-armor.jpg
Hodila sta naravnost proti nama, zato ni bilo dvoma da sta tu prav zaradi naju. Eden se je sklonil bliže k Hani, ki je neustrašno vračala pogled. Nato je rekel v voki-toki: 'Našla sva tisti dve priči. Pridi pred glavni vhod.' Odpeljala sta naju skozi glavna vrata, nato pa sta naju precej grobo zbasala na zadnje sedeže. Policijskega avtomobila. Tako je. V manj kot pol ure sem se spremenila iz *i*rahlo čudaške punce, ki se pelje na izlet z družino*i* v tako rekoč *i*mladoletno pričo, ki se v oboroženem spremstvu pelje na policijo.*i* Še nikoil se nisem počutila tako grozno.
Kmalu smo prišli na postajo, mimo katere smo včasih z mami in Hano hodile v trgovino po šolske potrebščine za novo šolsko leto. V srce me je zbodel spomin, ko smo šle mimo in se pogovarjale o stvareh, ki bi jih morale narediti, da bi si jo ogledale od znotraj. Šele takrat sem se zavedla, da se nikoli več ne bom brezskrbno šalila, med tem ko se z mamo in sestro sprehajam po mestu, lepemu dnevu naproti.