Na našem svetu obstajata dve vrsti biti, fantazijskih biti. Angeli in demoni. Smrtni sovražniki smo. Moja starša sta se zaljubila drug v drugega, a so mojega očeta ubili, saj je bil demon. Nikoli, res nikoli, se ne smeta angel in demon zaljubiti. Zdaj gre za življenje ali smrt.
*
Do svojega 15 rojstnega dneva nisem vedela kaj sem. Vedno sem se počutila drugačno. Drugačno od drugih. Na zapestju sem imela znamenje v obliki diamanta. Potem pa sem na svoj 15 rojstni dan odkrila mapo. Mapo z vsemi podatki angelov. Dokazi zakaj sem drugačna. Tako zdaj to vem že tri leta. Nikoli nisem še spoznala nobenega demona. Nevem ali je to dobro ali ne.
*
Kot vsak navaden dan sem si pripravila torbo in se oblekla. Čez znamenje sem si dala opornico, češ da imam zvito zapestje. Vzela sem torbo in pojedla zajtrk. Mama je že bila v službi. Zaklenila sem vrata in se po stopnicah odpravila dol. Ko sem prišla iz bloka sem zaslišala glas. Pogledala sem naprej in tam je sta fant, približno mojih let.
“Angel si, kanje?”
Zaskrbljeno sem ga pogledala:“Kako veš?”
“Daj no!” Je prhnil:” Svetli blond lasje, modre oči, znamenje na zapestju…”
“Kako veš za znamenje?” Z roko sem si hitro prekrila zapestje.
Nisem ga več videla, samo slišala.“Vem zato, ker sem demon.”
“Kaj?” Nisem ga več slišala. “Halo!”
Odpravila sem se do šole in cel čas razmišlanja v dogodku. Je res? Sem videla demona? Ko sem prišla v razred, na poleg mojega mesta sedel nov učenec. Znam ni je bil. Dlje kot sem ga gledala bol mi je bil znan. Po dveh minutah buljenja vam sem ugotovila kdo je. Fant pred mojim blokom. Demon. Vdihnila sem in odšla so svoje mize. Na mizo sem postavila zvezek ko je vprašal: "Torej, kako je biti angel?”
“Pss, nihče ne ve! Si lahko malo bolj tiho?” Sem zašepetala.
Zavil je z očmi in zašepetal:”Kako je biti angel?”
“Normalno.”
“Res? Ni čudno?”
“Ne.” Še vedno sem bila jezna nanj, zato sem resno odgovarjala in nisem ga niti za sekundo več pogledala.
“Okej, malo čudno sva začela. Greva od začetka. Jaz sem Draven. Sem demon in če kdo izve da se pogovarjam z angelom, bom mrtev.
Hotela sem ostati resna, a nisem mogla. Tiho sem se zasmejala.
“Jaz sem Ameliel.Sem angel in prvič vidim demona.”
“Super! No zdaj se poznava, imaš danes ob 16.00 čas?”
“Ne imam ga ob 16.01.”
“Prav, torej se dobiva ob 16.01 pred parkom življenja.”
“Zakaj?” Nisem mu še popolnoma zaupala.
“Ker lahko. Pa da narediva plan, kako straši ne bodo izvedeli da se druživa.”
“Prav, naj ti bo.”
Celo uro je sijal od ponosa, jaz pa sem se samo križala. To bo še zabavno