omg po enemu mesecu spet nov dell,
nism mela navdiha, ampak here it is. sem pa sam hotla povedat da ne bom več obveščala o zgodbi, lohka pa spodi označte pa vas bo samodejno. ta del zgodbe ma :warning:TW samopoškodovanje:warning: je pa mal daljši.
---------------------------------------------------------------------------------------------------

»Ja, ja v redu sem,« ji povem čeprav še sama ne vem kaj se dogaja.

Jamesu pomigne, naj se usede zraven.

»Kako sta sploh izvedela, da sem tukaj?« ju vprašam.

James končno spregovori.

»Saj veš, vse se razve. Za Amelio ne vem kako je izvedela ampak takoj ko je me je poklicala in rekla, da greva sem. Zdaj pa sva tukaj.«

»Ja. Rebecca ni mogla zadržati zase,« tiho reče Amelia.

Glavo naslonim nazaj na blazino in zavzdihnem. Potem tudi Emily ve. Mogoče je celo vesela, mogoče misli, da si to zaslužim.
»A gremo malo ven. Nočem biti več tukaj,« jima predlagam.

»Kaj bo pa sestra rekla?« Pripomni Amelia.

»Eh, saj sem v redu.«

»V redu, vidva kar. Jaz si grem iskat nekaj za jest in mamo pokličem. Bosta še vidva kaj?«

Oba odkimava, potem pa vstanem iz postelje. Zunaj ni več sonca, mrači se. Kako je to možno. Zavest sem izgubila zvečer.


Sem celo noč in naslednji dan prespala. Očitno. Pogledam se v ogledalo. Lahko bi bilo slabše. Vsaj tiste ogabne bolnišnične pižame nimam na sebi.


***

»Sophie, gremo!«

Mama in oče sta prišla nazaj, Amelia in James pa sta odšla. Domov grem. Končno. Vzamem svoje stvari, preoblekla sem se že, sklonim se da si zavežem čevlje in potem grem skozi vrata. Hodim po hodniku in razmišljam. Težko požiram slino.

Skozi drsna vrata grem ven do avta in vanj sedem. Oče in mama sta tiho, jaz pa ne spregovorim. Zapnem si pas in grem na telefon, kjer vidim kar nekaj sporočil. Kako si? Pozdravi se. Kaj se je zgodilo?

Brezvezna nesmiselna sporočila. Vzame obstaja samo Jamesov. Ko prideš iz bolnišnice me pokliči. Ne morem čakati zato, ga kar v avtu pokličem. Oče in mama še nekaj zlagata v prtljažnik zato tvegam.

»Hej.« Rečem, ko klic sprejme.

Na drugi strani zaslišim njegov nežen glas »Hej.«

»Kaj si mi hotel povedati?« ga vprašam.

»Nekaj sem te hotel vprašati.«

»Povej,«

»Amm, imaš jutri zvečer čas.«

»Verjetno ja, zakaj pa?«

»Nekaj bi ti povedal.«

»Pa daj sedaj.«

»Raje bom v živo,« mi reče.

Srce mi nabija, ko oče pride v avtu in zapre vrata.

»V redu, iti moram, domov grem.«

»V redu, potem lahko okrog pol osmih?«

»Ja,« potrdim.

»Se vidiva, adijo.«


»Adijo,« se poslovim.

Odložim telefon in glavo naslonim na okno. Kmalu me zmanjka.

***

Ura je pol sedmih. Včeraj zvečer sem prišla domov iz bolnišnice. Danes nisem počela nič posebnega, čakala na večer, ki je že blizu. Razmišljam, kaj mi bo povedal. Ne vem kaj naj pričakujem, strah me je. Približam se oknu v sobi in gledam skozi.

Mame in očeta ni, spet sta šla nekam s kupom papirjem. Na živce mi gresta. Klink. Klink. Ozrem se nazaj in pogledam na telefon, katerega zaslon je osvetljen. Klink. Kaj mi sedaj to piska.

Grem na telefon in pogledam. Emily. Aleks. Nea. Marcus. Sporočila se še vrstijo a z očmi jih najdem le par. Pri vseh piše sent a photo. Kaj za vraga se dogaja. Odprem sporočilo od Emily. Ne. Ne. Ne. Kako je to mogoče.

Vidim sliko sebe. Takrat pri tistem lokalu. V obraz sem rdeča. Čisto rdeča. Zabuhle oči, noge skupaj, skrčene. Še ena slika. Še hujša. Gledam dalje, še ena slika. Slika mojega telefona in Jackovo sporočilo zraven pa napis, kradljivka fantov.

Pogledam še vsa ostala sporočila. Povsod isto. Zraven vprašaji, nesramne besede, nesramni smeškoti. Megli se mi. Emily mi pošlje sporočilo. Tu imaš vračilo, za vse kar si mi storila.

Ne morem več. Zakaj mi je to naredila. Prisegla sem ji, da z Jackom nisem imela ničesar. Vsem je poslala te grozne slike. Verjetno tudi Jamesu. Pogledam če mi tudi on kaj pisal. Ni. Ampak to ni važno, on ve resnico.

Zaprem snapchat in pogledam na drugo aplikacijo. 65 days clean. Ne morem več. Oprosti.

Solze mi lijejo. Pogledam svojo levo podlahet. Z jezo odprem drugi predal pobrskam po vseh možnih pisalnih in končno najdem tisto kar sem iskala. Tanko stvar, ki sem jo ukradla pri sestrični v kuhinji. Ni pisalo je pa ostro zato ne odlašam. Počasi približam roki.

Ostro zapeče. Pomaga. Premaknem se centimeter nižje in potegnem. Nekajkrat še ponovim. Še bolj jokam in stiskam zobe. Kri je po celotni moji roki. Kapljice se zlivajo na mojo pisalno mizo. V srcu ni več bolečine. Stečem v kopalnico splaknem roke.

Črta ob črti. Pustim da voda teče in spora kri. Preveč se vidi. Kratke majice spet odpadejo. Popivnam se in počistim še mizo.


Ura je pol petih.

James mi je napisal ali bo ob šestih v redu. Bo. Odpišem mu.

V redu sem. V redu bom.

Preoblečem se v druga oblačila in umijem obraz. Ne bi smela tega narediti pa vseeno sem. Ne bom več. Ne smem.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------