hejj,
ne bomo dougovezil kr we dont have time for thiss:) koncno smo se mal zmotiviral pa anjdl čas, tko da mogoče pa napišem še en deu pa ga dam u napovednik za nasledn tedn, sma ne boste obveščenii. napiše a nardim to. uživajte:)
-----------------------------------------
Nekaj časa samo sedim in gledam v mizo. Po glavi mi roji vse mogoče, a ničesar ne rečem.

»Kdaj ga bom spoznala?« vprašam.

Mama za trenutek pogleda očeta, potem pa spet mene.

»Če želiš, lahko že ta teden.«

Prikimam, čeprav me ob tem malo stisne v trebuhu. Sem sploh pripravljena na to? Mogoče pa je bolje, da ga spoznam prej. Če bom odlašala, bo vedno huje.

»Kje?« Kako neumno od mene, takoj pomislim. Sploh ne vem še zagotovo, če se dobimo pa že sprašujem kje.

»Lahko se dobimo nekje zunaj. V kakšni kavarni ali parku, kjer bo bolj sproščeno.«

»Okej.«

Beseda pride iz mene skoraj prehitro. Kot da sem se odločila, še preden sem zares pomislila. Spustim pogled na svoje roke. Nenadoma se mi vse skupaj zdi bolj resnično. Do zdaj je bil Connor samo ime, nekaj papirjev in zgodba, ki sem jo izvedela pred kratkim. Zdaj pa bom čez nekaj dni sedela pred njim.


»A mu lahko kaj povem?« vprašam.

»Seveda.«


»Tudi o meni?«

»Če želiš,« odgovori mama. »Ni ti treba povedati ničesar, česar nočeš.«

Prikimam. To mi je všeč. Vsaj nekaj bom lahko naredila po svoje. Ko vstanem, se počutim nekoliko lažje. Še vedno me je strah, ampak vsaj vem, kaj me čaka Ko se vrnem v sobo, najprej pogledam telefon. Na zaslonu me čaka Jamesovo sporočilo.

James: Kako si?

Za trenutek samo gledam v njegovo ime.

Jaz: Okej. Danes sem izvedela, da bom kmalu spoznala Connorja.

Tokrat odgovori skoraj takoj.

James: Aha. Si želiš to?

Usedem se na posteljo in nekaj časa razmišljam, kaj naj mu napišem. Seveda si želim to, ampak nekaj me ustavlja.

Jaz: Ne vem. Malo me je strah, ampak ga hočem spoznati.

Čez nekaj sekund dobim odgovor.

James: Saj bo v redu.

Nasmehnem se in odložim telefon. Za trenutek pogledam skozi okno. Zunaj je sončno in čisto običajno poletno popoldne. Vse je videti popolnoma normalno. Samo moje življenje ni.

Pred nekaj tedni sploh nisem vedela, da imam brata. Zdaj pa bom čez nekaj dni sedela z njim za isto mizo. Vse se mi zdi tako čudno. Od začetka počitnic se je toliko stvari spremenilo, zdaj pa jih je ostala samo še tretjina. Ko razmišljam o začetku počitnic se spomnim na Emily. Iskreno je čisto nič ne pogrešam. Prav je bilo, da je šla vsaka od naju svojo pot. Verjetno pa bi lahko to naredili na lepši način, sploh ona.

Iz mojega razmišljanja me zbudi Rebecca, ki vstopi v sobo.

»Rebecca? Kaj delaš?« jo vprašam.

»Nekaj sem te prišla vprašati,« reče. »Mama in oče sta mi povedala, da imava brata.«

Obstanem. Popolnoma sem pozabila, da je Rebecca tudi vključena v to zgodbo, čeprav sem se še včeraj zdirala nad mamo kdaj ji bo povedala.

»Ampak, ti ga boš kmalu spoznala, ane?«

»Mhm,« samo zamrmram.

»A ga bom tudi jaz lahko spoznala?«

»Seveda.«


»Mogoče lahko greš tudi ti z nami v soboto?«

»Prav,« reče Rebecca. Nekam umirjena se mi zdi. Verjetno je tudi na njo vplivalo vse to, kar se je v zadnjem času zgodilo. Ne razganja je več od energije.

Potem pa brez besed zapusti sobo in previdno zapre vrata. Glavo naslonim na svoj vzglavnik in zaprem oči. Telefon zavibrira ob meni.
Odprem oči in ga vzamem v roke. Spet James.

James: A si okej?

Nekaj časa gledam njegovo sporočilo, potem pa odpišem.

Sophie: Ja. Samo malo razmišljam o soboti.

James: Če boš živčna, mi piši.

Nasmehnem se.

Sophie:Bom
-------------------------------------------------------------
lowkey se mi zdi, da se vrtim u krogih in se ful ponavlam, kr je tok casa umes k pišemm:///
ampak jaa let me know kaj si misletee.