*b*6. POGLAVJE: Center*b*, 2. del



»Jaz sem Erik, tole je Kris, kar je krajše za Kristjan in naj vam povem, da mislim, da ga še nihče nikoli ni poklical po njegovem polnem imenu. In nazadnje je tukaj še Alja ali Ajda... vedno pozabim,« navdušeno reče.
»Jaz sem April, za mano sta pa Marija in Olivija,« vsaka ob svojem imenu malce prikima.
»No, to so pa prečudovita imena,« reče Erik z enakim navdušenjem v glasu. Sama samo pobuljim v njega, zavijem z očmi in se obrnem stran.

»Če boš še naprej tako zavijala z očmi se ti bodo zataknile,« zaslišim za svojim hrbtom. Obrnem se in zavijem z očmi. Erik se zasmeje, sama se obrnem nazaj k Mariji in Oliviji.
»Kaj naredimo zdaj?« zašepetam.
»Meni se zdijo prijazni,« zašepeta Olivija nazaj.
»Meni tudi. Ne moremo same preživeti zunaj, zdi se mi da oni mogoče kaj vedo o zombijih kar mi ne,« doda še Marija.
»Okej, ampak jaz ne mislim do konca svojega življenja gniti v tem stranišču… Povejmo jim naš načrt in če ne bodo želeli iti z nami do nakupovalnega središča, gremo naprej same.«
»Zmenjeno,« zašepeta Marija, Olivija pokima. Obrnem se proti Eriku, Krisu in Alji ali Ajdi, ne vem.
»Um, dogovorile…«
»…Ja, smo slišali. Šepetanje ne pomaga… v majhni sobi smo…« se namuzne najvišji. Lažno se mu nasmehnem.
»Okej… v načrtu smo imele priti do nakupovalnega središča in tam »bivati« dokler nas kdo ne nažene proč. Zdajle smo tri dni spale v trgovinici, dokler nas niso zombiji pregnali stran.«
»Aja, zato imate hrano? A lahko malo?« se za spremembo oglasi drugi glas. Obrnem se proti rjavolasem fantu mojih let. Prikimam in odprem nahrbtnik. Moram reči, da sem med potjo res pojedla večino hrane, ki sem jo imela. Na srečo se nove družbe usmilita tudi Olivija in Marija in ponudita tudi svoja nahrbtnika, ki sta malce bolj polna od mojega.
Erik, Kris in punca z imenom, ki se začne s črko A se vržejo nad hrano. Tudi sama vzamem jabolko in ugriznem vanj. Vsedem se na tla, saj me noge od celodnevne hoje že bolijo. Vame se uprejo vsi pogledi in kmalu na umazanih in mrzlih tleh sedijo tudi vsi ostali, razen blondinke. V tišini smo zatopljeni v svojo hrano, počasi po njej sežeta tudi rdečelaski.
Ozrem se po zdaj tihi druščini. Nasproti mene sedi Erik, visok s temno rjavimi lasmi in rjavimi očmi. Poleg njega v vrečki čipsa uživa Kris, ki je izklesana podoba Erika, edina razlika so njegovi temnejši lasje in zelene oči. Zagotovo sta brata. Nad Krisom stoji Aljaali Ajda, še vedno ne vem, ki ima blond lase in modre oči z umetnimi trepalnicami. Pogled mi zdrsne nazaj dol k Mariji, ki se mi nasmehne in Oliviji, ki strmi v tla. Ozrem se nazaj k njeni sestri, ki me zdaj gleda zaskrbljeno. »Si v redu?« pogledi se spet ustavijo na meni, ko po nekaj minutah tišine prva spregovorim. Olivija prikima in se mi nasmehne. Pogledam Marijo, ki mi ne posveča več veliko pozornosti in se zdaj ukvarja z vezalkami na njenih čevljih.
Sežem proti mojemu nahrbtniku in ven vzamem svoj telefon. »Predvidevam, da elektrika zdaj deluje? Glede na to, da so luči prižgane?« Kris mi prikima. »Lepo.« Vstanem in preiščem vse kotičke mestnega stranišča dokler ne najdem vtičnice pri ogledalu. Vanjo vklopim svoj polnilec s telefonom in se kar se da udobno namestim na omaro, ki stoji zraven. »Glede na to, da smo nekako ujeti skupaj bi se lahko malce spoznali? Bog ve, kdaj bo konec te butaste zmešnjave...« začne Erik. »Vi kar, meni ni do pogovora,« izstrelim. Erik skomigne z rameni in se ozre k ostalim. »Okej,« zavzdihne Olivija. Zasanjam se stran od pogovora in potrpežljivo počakam, da se mojemu telefonu počasi nabere deset odstotkov. Ne vem, kaj si želim videti, ko ga prižgem, ampak z vsem srcem, telesom upam, da na njem ni bratovo slovo. Ozrem se nazaj k mojim novim prijateljem, ki se pogovarjajo in smejijo na tleh. Mogoče bi se jim lahko pridružila, izgledajo kot, da se res zabavajo. Ampak zakaj bi me želeli v njihovi družbi? Erik ima Krisa in on ima Erika, Marija ima Olivijo in Olivija ima Marijo. Koga imam jaz? Ozrem se k punci, ki še vedno stoji in gleda mene. Plaho se ji nasmehnem in ona se mi nekako prisiljeno nasmehne nazaj. Pridruži se mi ob omari. »Živjo! Mislim, da me je Erik malo čudno predstavil, ampak jaz sem Alja... ne Ajda.«
»Zdaj končno vem. Lepo ime imaš,« odvrnem in se poskušam čim bolj iskreno nasmehniti.
»Ja, Erik mi gre velikokrat na živce. Mislim, poznamo se že skoraj od otroštva in ne vem zakaj še vedno ne ve mojega imena. Zagotovo to dela samo zato, da pridobi mojo pozornost.«
»Ne bi vedela... poznam ga eno uro? Ne vem koliko časa smo že tu, če sem iskrena.«
» Jaz tudi ne... kje ste bile prej? Omenjale ste neko trgovinico...«
»Ja. Sploh ne vem kje je bilo to, ker smo se preden smo prispele tja izgubile v gozdu. Ampak bilo je kar zabavno. Ne vem koliko hrane smo dejansko ukradle, ampak to ni več naš problem, ker so vanjo vdrli zombiji in nas prisilili, da pobegnemo.«
»A si dejansko že ubila katerega od njih?«
»Ne bi ravno rekla, da sem ga jaz... ampak sem pomagala pri tem .«
»Kul... Jaz sem jih tudi že nekaj...«
»Res?«
»Ne. Odkar smo obtičali zunaj se skrivamo tukaj. Po hrano hodita Erik in Kris... iskreno sploh ne vem kam. Ampak tisti čas ko ju ni, so najbolj mučne minute ali ure mojega življenja. Kot prvo moram biti sama tukaj, brez da bi vedela kaj se zunaj dogaja in kdaj bo kakšen naključen zombi vdrl sem not. In kot drugo ne vem v kakšnem stanju se bosta fanta vrnila. Si predstavljaš, da se vrne samo Erik brez Krisa? To bi bilo res mučno. Ne da imam svojega najljubšega od bratov ampak z Krisom se res bolje razumem kot z Erikom. Možno, da zato ker sva isto stara. Saj res! Koliko si stara?«
»Petnajst, enako tudi Marija in Olivija je osemnajst.«
»Lepo. Jaz in Kris sva tudi petnajst, on bo kmalu šestnajst in Erik je devetnajst se mi zdi.«
»Kul. Kako se pa poznate?«
»Moja in njuna mami sta najboljši prijateljici in se družimo že odkar se spomnim. In s Krisom sva sošolca.«
Prikimam. Vesela sem, da mi Alja dela družbo. Zdi se pravega materiala za prijateljico v primeru, da se Marija raje pogovarja s svojo sestro.
»Ko sva že pri Krisu... ti je všeč?«
»Kaj?« To je bilo naključno vprašanje.
»No, če ti je, si ga lahko pri tej priči izbiješ iz glave,« zatrdi Alja, med tem ko ji očitno lažni nasmešek počasi zdrsne iz obraza. Postrani jo pogledam.
»Okej... nisem ravno...«
»Ne zanima me. Samo bolje zate, da se mu ne približuješ,« me brezsrčno prekine.
»Saj ni tvoja last... ali sta fant in punca?«
»To se te ne tiče,« pogleda proti Krisu.
»Oprosti ampak pogovarjala se bom s komur se bom hotela in *i*ti*i* mi tega ne moreš preprečiti.«
»Ni mi všeč, kako se obnašaš do drugih ljudi. Mogoče misliš, da si kul, kdo bi vedel...«
Namehne se mi, se obrne, vzame nekaj papirčkov iz straniščne kabine. Postavi jih na tla in se na njih usede in objame Krisa okoli roke. Med tem jezno strmi vame.
Pogledam Krisa, ki se mi nerodno nasmehne, sama dvignem obrvi in se ozrem proti telefonu.

***

not me writing and posting this ob dveh zjutrej but idc
kt ste lah opazl se je ime tevž zamenjalo z imenom erik cus idk bl mu paše bahhahahh
ig da rabm sprement še povsod drugje
pa introducinga alja the ultimate kris pick me barbie sam zato k rabmo eno annoying osebo v tej zgodbi k so usi ostali tok supr :) razn zombijev obv
no ja nevem ka nj nakladam k sm zaspana tk da grem spat
HVALA VM USM K STE PREBRAL, LAJKAL IN KOMENTIRAL MWAHHHH