S pomočjo gospodične važne in Krisa sem kmalu na dvorišču nakupovalnega središča. Alja namrdnjeno vzame mojo pištolo in izgine za vogalom, Kris se pa loti moje roke.

*b*7. POGLAVJE: Majhne stvari, ki me osrečujejo,*b* 1. del



»Zdaj bo mogoče malce zabolelo... nisem ravno profesionalec v tem.«
»Brez skrbi, že zdaj me boli, tako da verjetno ne bom čutila velike spremembe.«
Vseeno se skremžim, ko mi Kris začne čistiti kri iz roke. Stisnem zobe in se trudim biti čim bolj močna. Okoli roke mi začne navijati povoj.
»Mislim, da lahko še bolj zategneš,« rečem skozi stisnjene zobe.
»Si prepričana? Nočem ti povzročati še več bolečine.«
»Bom že potrpela. Ali to, ali pa počasi izkrvavim.«
Nasmehne se in bolj zategne. Rahlo zastokam, ampak mu prikimam, zato nadaljuje z zavijanjem.
»Veš kaj? Moja roka trenutno ne potrebuje več toliko pozornosti. S koliko zombijev se ukvarjajo ostali?«
»Ni jih tako veliko. Manj kot prej, ko ste se prvič spopadli.«
»Misliš, da ne bodo potrebovali najine pomoči?«
»Se hecaš? Manjka ti pol krvi in ti bi se šla naprezat in borit z zombiji? In če se ne motim jih kri privablja? Mislim, da lahko kar lepo ostaneva tukaj.«
»Okej... kaj se je sploh zgodilo?«
»Ne vem. Slišal sem tvoj krik in povsod je bila kri, vse se je dogajalo kar... hitro.«
»Bom vprašala še ostale potem. Si tudi ti zelo lačen? Jaz bi ubijala za nekaj čokolade.«
»Ja, obožujem čokolado,« navdušeno reče.
»O ne, na žalost nisi edini. Jaz, Marija in Olivija smo nore nanjo. To pomeni, da je bo hitro zmanjkalo. Ampak veš kaj? Zasluživa si.«
»Ti bolj kot jaz.«
Pomaga mi vstati, nato se pa odpraviva proti najbližji živilski trgovini.
Še dobro, da sem slabo oblečena, drugače bi se ob stiku čokolade lahko kar stopila. Z polnimi žepi se vrneva nazaj na dvorišče, kjer presrečna zagledava tudi ostale člane druščine.
»Gostita se kar brez nas?« pretirano "užaljeno" vpraša Marija, nato pa se nasmehne, ko tudi njej podam tablico.
Na tleh zanetimo ogenj in se usedemo okoli njega.
»Dobro, zdaj, ko smo ob dobri hrani in vsi pomirjeni. Bi mi lahko nekdo povedal kaj za vraga se je zgodilo z mojo roko?«
»No...« iz sebe spravi Olivija. Zaskrbljeno se obrne k Eriku in se ugrizne v ustnico. »Erik je nekako zgrešil zombija in krogla je tebe oplazila po roki. Na srečo samo oplazila in nič drugega.«
Erik, sedeč zraven mene prvič po dolgem času dvigne pogled in ga usmeri vame.
»Ojoj April, ne veš kako mi je žal. Oprosti...«
»V redu je. Še dobro, da ne znaš ciljati in si zato zgrešil mojo roko in jo samo oplazil,« rečem nasmejano. Nisem pri volji, da bi kogarkoli krivila, saj jem čokolado! Napake se zgodijo, življenje gre naprej.
»Še dobro, ja. Torej vse okej?«
»Že prej je bilo vse okej. Ne zbijaj si glave s tem.«
Nasmehnem se in on mi nasmeh vrne.
»Je roka v redu?«
»Ne vem, zakaj ne vprašaš nje?«
»Ali se hecaš iz mene?« Pogledam ga od glave do nog in dvignem desno obrv. On se obrne k moji levi roki: »Oprosti roka, ker sem te oplazil z kroglo. Ali si v redu?«
Okoli ognja se zasliši glasen smeh, ki končno otopli in odstrani našo napetost. Še vedno pretresenemu Eriku ponudim kratek objem, da ga res popolnoma prepričam, da proti njemu nimam nobene zamere.

»Ampak ni še čas za počitek. Nekaj mi pravi, da moramo vse vhode in izhode zagraditi,« rečem, ko končam tretjo tablico čokolade.
»To sploh ni tako slaba ideja,« pritrdi Erik.
»Vem, moje ideje so vedno dobre.«
»Sem vesela, da sta se spet začela pogovarjati normalno. Prej sta bila čisto preveč prijazna drug do drugega.«
»Joj, Marija. Ti moraš imeti vedno nekaj za pripomniti?« rečem "očitajoče".
»Kdo bi *i*vas*i* razumel...« reče Olivija.
»No... predlagam, da se torej lotimo zagrajevanja, preden se stemni. Koliko je ura?« vpraša Kris.
Iz torbe potegnem telefon: »Pol treh.«
»Dobro, glede na to, da je zimski čas bi lahko predvidevali, da imamo slabi dve uri do teme.«
»Hvala za tvoje izračune bratec,« se zareži Erik.
»Okej, mislim da je tam nekje trgovina z gradbenimi pripomočki? Rabili bomo opeke in nekaj, da jih bo držalo skupaj. Tukaj se moje znanje o grajenju ustavi,« rečem. »Predlagam, da opeke prinesemo vsi skupaj, ali pa jih naložimo na vozičke? Že to bo dovolj težko...«
»Upam, da ko rečeš "mi" zraven ne šteješ sebe,« mimogrede omeni Kris.
»Kaj? Seveda bomo vsi pomagali.«
»Ti ne.«
»Zakaj ne?«
»Oprosti, če si pozabila ampak tvoja desna roka je še vedno porezana, tvoja leva roka je bila ustreljena in če me spomin ne vara, smo se včeraj pogovarjali o tem, kako te je Marija počila v nos? Mogoče ti zato malce spomin nagaja?«
»Okej, že res, da sem najbolj nerodna tukaj, ampak to ne pomeni, da sem nesposobna.«
»To vsi vemo, ampak ti ne boš gradila in dvigovala opek.«
»Kaj naj pa potem delam? Vas gledam kako se mučite?«
»April, kaj pa če bi pripravila pozno kosilo?« previdno predlaga Marija.
»Odlično. Vi se lepo namučite, jaz bom pa vaša gospodinja.«
»Torej boš?« me vpraša, kot da bi bila otrok.
»V redu! Ljubčki moji dragi. Danes bodo za kosilo makaroni z ogabno omako. Na mizi, ki je nimamo bodo čez eno uro, ker ne znam kuhati.«
»Okej,« enoglasno rečeta Marija in Kris, ko z ostalimi že zapuščajo dvorišče v smeri trgovine z gradbenimi pripomočki.
»Pazi, da se ne opečeš!« se kljubovalno zadere Erik.
»Pazi, da ne boš brez hrane!« se zaderem nazaj.
Ker je predaleč, slišim le nekaj o tem, da moja hrana zagotovo ne bo dobra. Zavijem z očmi in se odpravim proti živilski trgovini. Potrudim se, da si izberem najdražje makarone. Vzamem še paradižnik v konzervi, nekaj začimb, salamo, ki upam, da ni pokvarjena in olje.
Vse prinesem ven, nato pa zavijem v trgovino z gradbenimi pripomočki v upanju, da tam najdem štedilnik in nekaj podaljškov. Nasmehne se mi sreča, saj jih kmalu zagledam pred sabo. Zdaj moram nekaj točk prišteti Krisu, saj na vsak načine ne morem dvigniti škatle s štedilnikom. Vrnem se k začetku trgovine po voziček in tam srečam ostale člane ekipe.
»April, mislim da tukaj ne prodajajo makaronov,« takoj reče Erik.
»Vem, samo iščem nekaj s čimer te lahko zastrupim,« odvrnem. Nato se obrnem stran od njega: »Nekako rabim štedilnik in ga ne morem dvigniti...«
»Ti grem jaz pomagat,« reče Kris.
»Hvala,« izdavim, brez da bi ga pogledala v oči.
»Mi ne boš rekel, da si mi rekel?« vprašam takoj, ko se ločiva od ostalih.
»Kaj?«
»No... mislila sem, da mi boš rekel nekaj v smislu, da nisem imela prav, ko sem mislila, da vam lahko pomagam z opekami.«
»Ne, saj nisem Erik. Jaz sem Kris.« Poda mi roko in z nasmehom sežem vanjo: »Pozdravljen Kris, jaz sem April.«
»Lepo te je spoznati.«
»Hvala, enako.« Popustim prijem in on umakne roko. Nasmehnem se in ga pogledam: »Ali sem edina, ki...« Te povedi nisem nikoli dokončala saj sem naslednji trenutek sedela na tleh.
»Oprosti April, ampak ne vem, če sem že kdaj srečal bolj nerodno osebo,« reče Kris v smehu.
»Ja, to mi veliko ljudi reče,« se nasmehnem.
»Ali nisi ti sem postavila štedilnika? Kako si se potem spotaknila obenj?«
»Ne vem, pozabila sem, da je tu.«
»Še dobro, da imaš vrat, da kje ne pozabiš svoje glave.«
»Še dobro, da imam oči, da jih ne znam uporabljati.«
Kris dvigne štedilnik in ga postavi na voziček. Želi ga peljati, ampak mu to preprečim. Sovražim, ko sem edina nekje brez dela. Po drugi strani pa sovražim, ko moram nekaj delati. Kdo le bi razumel moja čustva, moje misli? Spotoma na voziček zložim še nekaj podaljškov.
»Prisežem, da se mi bo zmešalo, če zdaj zmanjka elektrike.«
»Boš pa makarone skuhala na ognju...«
»Saj vem, da se hecaš. Še na štedilniku jih ne znam.«
V sproščenem pogovoru prideva na dvorišče, se posloviva in odpraviva vsak v svojo smer. On, da gre nekomu pomagati zidati in jaz na pustolovščino iskanja proste vtičnice ali vsaj vtičnice.

***
vi ne veste kok je men težko dajat imena poglavij in pol so to tko najbl rendom stvari lol
npr ta del še nima imena k nevem ka tf nj dam za naslov poglavja
če maste kšno idejo lah napišete ig