Pisalnica
2. del: Nov začetek
Ura je 7:30 in pripravljam se za šolo. Pred desetimi leti so me obgrizli volkovi toda od takrat naprej se ni nič spremenilo. No, skoraj vse.
Ko slišim, da pripelje avtobus se poženem iz stanovanja in stečem na avtobus. Ko pridem gor sta samo še dve prazni mesti. Eno je zraven dekleta, ki ga ne maram, drugo pa zraven mojega sošolca pri matematiki. Priznati moram, da je kar luštkan zato se seveda usedem k njemu. Ko prispemo v šolo se napotim proti naši matični učilnici. Takoj zagledam svojo najboljšo prijateljico Olivio in se usedem zraven nje.
"Jutro Grace!" me vsa vesela pozdravi.
V odgovor ji nekaj zamrmram.
"Kaj pa je?" takoj začne vrtati vame. "Si imela slab dan?"
V odgovor ji spet nekaj zamrmram, se potegnem sama vase in se posvetim delu.
Po koncu šole me Olivia pospremi domov. Govorimo o vseh mogočih stvareh razen o tem kar bi morale ne. Toda takrat zberem pogum, jo pogledam naravnost v oči in rečem: "Olivia, res mi je žal za tvojega brata. Ni si zaslužil tega."
Olivia takoj pobesi pogled ter nekaj časa molči. Za trenutek sem celo mislila, da je jezna name, ker ji sožalja nisem izrekla že prej.
Toda nato reče:"Hja, če te ubijejo volkovi res ni lepo. Toda Grace, tebe so obgrizli volkovi, zakaj si potem še vedno tukaj?"
Ne odgovorim ji. Obe dve veva odgovor: nihče ne ve zakaj. Morda zato, ker me je zatem moja raztresena mama pustila v vročem avtu sredi poletja kjer sem spala tako, da bi lahko skoraj umrla.
Do konca poti obe dve molčiva dokler se ne posloviva in greva vsaka svojo pot. Ko pridem domov, takoj na brskalnik vtipkam volkodlaki, toda zadetki, ki sem jih našla mi ne povejo nič več od tega kar sem že vedela. Čez nekaj ur domov pride mama in si nekaj zamišljeno poje. Ne motim je, to je najina rutina odkar je oče odšel. Ona ob 4ih zjutraj pride in se domov vrne ob 8ih. Jaz sem ta čas v šoli, ko pridem domov pa naredim kosilo in domačo nalogo, pomoje še ve ne, da obstajam.
Ko se odpravim zaslišim tuljenje in zavijanje volkov. Toda ni isto kot vsak dan, ko jih takole poslušam. Nekaj je narobe. Takoj si obujem krokse, na sebe navlečem bundo ter kapo in se odpravim v temno noč.
Ura je 7:30 in pripravljam se za šolo. Pred desetimi leti so me obgrizli volkovi toda od takrat naprej se ni nič spremenilo. No, skoraj vse.
Ko slišim, da pripelje avtobus se poženem iz stanovanja in stečem na avtobus. Ko pridem gor sta samo še dve prazni mesti. Eno je zraven dekleta, ki ga ne maram, drugo pa zraven mojega sošolca pri matematiki. Priznati moram, da je kar luštkan zato se seveda usedem k njemu. Ko prispemo v šolo se napotim proti naši matični učilnici. Takoj zagledam svojo najboljšo prijateljico Olivio in se usedem zraven nje.
"Jutro Grace!" me vsa vesela pozdravi.
V odgovor ji nekaj zamrmram.
"Kaj pa je?" takoj začne vrtati vame. "Si imela slab dan?"
V odgovor ji spet nekaj zamrmram, se potegnem sama vase in se posvetim delu.
Po koncu šole me Olivia pospremi domov. Govorimo o vseh mogočih stvareh razen o tem kar bi morale ne. Toda takrat zberem pogum, jo pogledam naravnost v oči in rečem: "Olivia, res mi je žal za tvojega brata. Ni si zaslužil tega."
Olivia takoj pobesi pogled ter nekaj časa molči. Za trenutek sem celo mislila, da je jezna name, ker ji sožalja nisem izrekla že prej.
Toda nato reče:"Hja, če te ubijejo volkovi res ni lepo. Toda Grace, tebe so obgrizli volkovi, zakaj si potem še vedno tukaj?"
Ne odgovorim ji. Obe dve veva odgovor: nihče ne ve zakaj. Morda zato, ker me je zatem moja raztresena mama pustila v vročem avtu sredi poletja kjer sem spala tako, da bi lahko skoraj umrla.
Do konca poti obe dve molčiva dokler se ne posloviva in greva vsaka svojo pot. Ko pridem domov, takoj na brskalnik vtipkam volkodlaki, toda zadetki, ki sem jih našla mi ne povejo nič več od tega kar sem že vedela. Čez nekaj ur domov pride mama in si nekaj zamišljeno poje. Ne motim je, to je najina rutina odkar je oče odšel. Ona ob 4ih zjutraj pride in se domov vrne ob 8ih. Jaz sem ta čas v šoli, ko pridem domov pa naredim kosilo in domačo nalogo, pomoje še ve ne, da obstajam.
Ko se odpravim zaslišim tuljenje in zavijanje volkov. Toda ni isto kot vsak dan, ko jih takole poslušam. Nekaj je narobe. Takoj si obujem krokse, na sebe navlečem bundo ter kapo in se odpravim v temno noč.
Moj odgovor:
izcedek
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
A je to normalno?
Življoo, sem dekle staro 13 let in imam eno vprašanje. Par dni nazaj sem si na snapchatu snepala z enim tipom, ki je 1 leto starejši od mene. Najprej sva se pogovarjala, ko pa je bilo že pozno in sem mislila iti spat, me je vprašal, ali sem že kdaj videla pen*s. Rekla sem mu, da še nisem in naj se ne dela norca iz mojih (ne)izkušenj. Rekel je da s tem ni nič narobe in me je vprašal, ali si želim videti njegovega. Nisem vedela, kaj narediti, bala sem se, da če bom rekla ne, da se bo nehal pogovarjati z mano. Na koncu sem mu le rekla ja. Ni minila niti sekunda in že sem prejela njegovo golo fotografijo. Nisem vedela kaj odpisati, tako da sem mu poslala samo obraz. Vprašal me je, če mu jaz ne bom ničesar poslala. Bala sem se, da se bo nehal pogovarjati z mano, če mu ne bom ničesar poslala, tako da sem mu poslala svoje nude. Izmenjevanje slik se je nadaljevalo pribljižno 10 min, na kar je iz mene pritekel ćuden izcedek prosojne/bele barve. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo to prvič, da se mi je kaj takega zgodilo. Ker je bolj izkušen in sem mislila, da bi mi znal svetovati, sem mu le poslala sliko. To sliko je nato screenshotal in me čez nekaj sekund blokiral. Hodiva na isto šolo, zato me skrbi, da ne bi ta slika začela krožiti naokoli. Prosim pomagajte, kaj naj naredim.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof