Ela je obstala. V roki je držala pismo brez črk, a vsaka vlakna v papirju so jo vabila, da začne. Pogledala je okoli sebe — nebo nad njo je bilo brez oblakov, mirno, a živo. Pisemske ptice so krožile nad njo, nekatere se spuščale, kot da bi želele prebrati, kaj bo zapisala.

S tresočo roko je vzela pero, ki je ležalo ob pismu. Ni ga prej opazila — kot da se je prikazalo šele, ko je bila pripravljena. Pero ni bilo iz kovine, temveč iz lesa in peruti — znan občutek, kot da ga je že nekoč držala.

Zapisala je prve besede:

»Danes sem pripravljena, da odpustim – ne zato, ker je pozaba lažja, ampak ker sem utrujena od boja s sencami.«

Z vsakim stavkom je občutila, kako se nekaj spreminja. Hodnik za njo je začel bledeti, spomini, ki so nekoč bolela, so se vračali, a ne več z ostrino – kot bi postali slike v knjigi, ki jih lahko pogleda, a ji ne trgajo več kože.

Nadaljevala je:

»Bolečina ne izgine, a spremeni obliko, če ji dovolim dihati. Spomini niso sovražniki – so opomniki, kdo sem bila in kam ne želim več stopiti.«

Ko je končala zadnji stavek, je papir zasijal za trenutek, nato pa se razblinil v svetlobo. Nebo nad njo je postajalo vse svetlejše, pesem otroka pa se je prelivala v glasove mnogih – kot zbor tistih, ki so ji nekoč nekaj pomenili.

Zaprla je oči.

Ko jih je spet odprla, ni bila več v hodniku, ne pod nebom. Bila je v svoji sobi, a nekaj se je spremenilo. Na mizi je ležala beležka – nova, prazna. Na naslovnici: »Zdaj.«

Ela se je nasmehnila. Prvič po dolgem času.

Ker je vedela – preteklost ni več pisala njenih korakov.

Zdaj je pisala sama.