Hejj!
Smo že pri petem delu! Tokrat bo malo drugače, saj bo v prvi osebi razlagala Lidia.
Uživajte pri branju!
___________________________

*modra* LIDIA *modra*

Dobesedno mi je postalo slabo.
Ob steni sta se divje poljubljala Aleksandar in Salina, čeprav bi ji, če dobro pomislim, bolj pristajal vzdevek, ki ji ga je dodelil Samuel- Scalina.
Zavrtelo se mi je v glavi.
Tako ali tako se mi je zdelo, da Aleksandra ne zanimam, vseeno pa mi je po današnjem večeru v srcu vzklilo nekaj upanja.
Ampak Salina?
*i*Katerakoli*i* druga punca bi bila v redu, tudi fant, ampak on od vseh možnosti izbere prav SALINO.
To zafnano, neumno, prekleto...


"Lidia, si v redu?" Adela me je vlekla po hodniku proti vhodu na vrt.
"Če sem..."
Jeze v sebi nisem več morala zadržati.
MIslim, ljubezen mojega življenja vtika jezik v zafnano psihopatko in moja sestra me sprašuje, če sem *i*v redu*i*.
"NE!" sem eksplodirala.
"Nisem v redu! Nisem! Pravkar si videla, kako Aleksandar zalizuje Scalino in se ti zdi, sem v redu? DA SEM V REDU?!"
Vpila sem na sestro, čeprav mi ni želela nič slabega. Prestrašeno je stopila korak nazaj.
Nisem, nisem, nisem v redu!!"
"Lidia, a... jaz... nič ti nisem... pa kaj ti je? Spet pretiravaš!" zdaj je tudi Adela povzdignila glas.
Hotela sem jo udariti.
Hotela sem udariti Salino.
Hotela sem udariti Aleksandra.
Hotela sem udariti Samuela, ker nami ni povedal naravnost in nam je pustil iti tja.
Hotela sem udariti Orjano, ker pusti svojemu bratu, da poljublja največjo važičko v kraljestvu.
Bila sem jezna na ves svet in želela sem kričati na... vse.
"Samo pojdi stran!" sem zavpila na Adelo, čeprav je imela prav. Spet.
"Nehaj!" je zakričala nazaj. "Hočem ti le pomagati, ti pa kričiš name!"
"Samo pusti me," sem tiho rekla in po obrazu so mi začele teči solze.
Adela očitno ni bila več jezna name, saj sem skozi meglo iz solz videla, kako je stopila do mene in me objela.
Medtem ko sem ihtela, je Adela rekla:"Če je Aleksandar namesto tebe izbral Salino, potem si te ne zasluži."
To sem vedela.
Vedela sem, da si mi glede na to ne zasluži in da bo bila bolj kot moja *i*njegova*i* izguba, a vseeno je bolelo. Bolelo me je globoko v notranjosti in me stiskalo, tako da mi ni preostalo drugega kot jok, saj sem ob toploti solz na licih pozabila na to ogabno bolečino v sebi.
Sploh nisem opazila, da se premikava, to sem dojela šele, ko me je Adela posedla na zidek. Kmalu sem se vsaj za silo pomirila in videla sem Orjano, ki je živčno mečkala rokav prelepe zelene obleke.
Vedela sem, da je razpeta med družino in prijatelji, a v tem trenutku sem imela dovolj svojih skrbi, da bi se ukvarjala še s tem.
Za trenutek je nastala čista tišina, potem pa sta me hkrati objeli.


Zmotil nas je Samuel, ki nam prihajal nasproti.
Zavzdihnil je, ko je s pogledom zaobjel pretreseno Orjano, zaskrbljeno Adelo in mene, objokano in z razmazanimi ličili.
Še enkrat je zavzdihnil in rekel:"Sem vedel, da me ne boste poslušale, zato sem prinesel tole," je pomignil na steklenici vina in šampanjca v svoji roki, "Tole," izvlekel je robčke in mi jih vrgel, "In tole. Vodo, da ne bomo bruhali. To ni damsko."
Orjana in Adela sta se nasmehnili in sprejeli kozarce, ki jima jih je ponudil Samuel.
Z vodo sem si očistila obraz, potem pa naredila tri velike požirke vina, kar iz steklenice.
"Na nas," je dvignil kozarec in mi pomežiknil, potem pa dodal: "In na srečne ljubezenske zgodbe."
Nazdravili smo.
Pustila sem alkoholu, da mi je zameglil misli, da ne bi mislila na Aleksandra, kako spi s Scalino.
Kmalu sem bila tako pijana, da sem se le smejala. Vedela sem, da je to narobe, vedela sem, da pretiravam ampak v tistem trenutku to ni bilo pomembno, saj mi je bilo *i*vseeno za vse*i*.
___________________________