Hej! Tole je Harry Potter fanfiction in sicer je zgodba osredotočena na Hermione. Ron in ona ne bosta skupaj, ampak bo Hermione nekom drugim, s kom boste ugotovili že v tem delu. Vsi ostali pari so enaki, zaplet bo sicer malce drugačen. Upam, da vam bo všeč. Postavljeno je v peto leto, prvo poglavje se dogaja ko Harry pride na Grimmauld Place 12.
-----------------------------------------------
Hermione je bila potrpežljiva oseba. Res je bila. Da zlahka se je razjezila, a nikoli ni izgubila živcev. Zdaj pa je bil precejšen izziv obvladati svoj temperament, saj je njen najboljši prijatelj, za katerega jo je 2 meseca grozno skrbelo, kričal nanjo.


Harry je pravkar prišel na Grimmauld place in je trenutno kričal na svoja prijatelja, ki sta bila oba šokirana.

*b*»ZAPUSTILA STA ME! ZAVRGLA! GNIL SEM PRI STRICU, MEDTEM, PA STA BILA VIDVA TUKAJ! NA VARNEM. IN SKUPAJ! IN NITI TRUDILA SE NISTA POVEDAT KAJ SE DOGAJA!«*b*

*i*'Dumbledore nama je prepovedal, bumbar'*i* je razmišljala Hermione *i*'kriči nanj, nisva midva kriva, da si ostal v temi'.*i* Pa čeprav mu je imela za povedat, je vedela, da mora Harry izpustiti svojo jezo.

»Harry, Dumbledore nama ni dovolil…«

*b*»PA BI SE BOLJ POTRUDILA! NE, VERJETNO STA IMELA PREVEČ DELA Z IGRANJEM ŠAHA IN JEDENJEM SLADKARIJ, KAJ?! NIHČE NI POMISLIL NA HARRYA! LANI JE VIDEL VOLDEMORTOV VZPON, PUSTIMO GA NAJ SE SAM SPOPADE S TEM!«*b*

»Žal nama je, res, kolega, nisva…«

*b*»NISTA ŽELELA! VSEENO VAMA JE ZAME! VSAK DAN SEM DELAL DO VEČERA! PO SMETEH SEM BRSKAL ZA ČASOPISI, KER MI NIHČE NI POVEDAL, KAJ SE DOGAJA! IN NAPADLI SO ME PREKLETI DEMENTORJI!«*b*

»Tudi midva nisva vedela, kaj se dogaja. Niso nama pustili na sestanke…«

*b*»O NE! NISO VAMA PUSTILI NA SESTANKE?! PA STA BILA VSAJ SKUPAJ! SKUPAJ, RAZUMETA?"*b*

Sprva se ji je Harry smilil, zdaj pa ji je šel že na živce. Nista bila onadva kriva, da je ravnatelj mislil kaj je najboljše zanj. Čutila je kako ji počasi uhaja nadzor.

*b*»NITI MISLILA NISTA NAME! OBRNILA STA MI HRBET, PA ČEPRAV SEM VAMA NEŠTETOKRAT REŠIL RITI! VSAKO LETO VAJU REŠUJEM, VIDVA MA MI VRAČATA S TEM!"*b*

»Harry nisva…«

*b*»NE! VSEENO MI JE…«*b*

»A BOŠ UTIHNIL?! Poslušaj kaj imava za povedat, in NEHAJ kričat na naju!« Hermione je končno izbruhnila. Harry jo je presenečeno pogledal, kot bi šele zdaj ugotovil, da je dejansko tam.

Takrat se je zgodilo nekaj čudnega. Nebo je iz nebeško modrega postalo sivo, sonce so zakrili gosti oblaki in v daljavi se je zaslišal grom. Iznenada je začelo močno deževati, dežne kaplje so kakor solze tekle po steklu.

»No pa povej Hermione? Povej, zakaj sta mi popolnoma obrnila hrbet?!«

»OBRNILA HRBET? Prišel si 5 minut nazaj, Harry Potter! Nimaš pojma kako jezna sem bila na Dumbledorja ker nama je prepovedal pisanje! Vsakokrat, ko je prišel sem ga prosila, če ti lahko pišem. Nato sem začela kričati nanj. Na koncu se me je, vedno ko je prišel, začel že izogibat.«

Strela je udarila poleg okna v sobi. Kozarec vode, ki je stal na nočni omarici se je razbil, in voda se je razlila vsepovsod. Zrak je postal hladnejši, v sobi je zapihal veter, pa čeprav je bilo okno zaprto. Ron se je začudeno oziral naokrog, medtem pa sta bila njegova prijatelja preveč zaposlena s prepirom, da bi opazila nenadne spremembe.

»No, očitno se nista dovolj potrudila« je hladno rekel Harry, »Moral sem se spopasti z vsako vrsto slabega, vama reševat življenja pa sem še vedno puščen v temi! JAZ!«

» Zato pa so prijatelji, mar ne?! Tudi midva sva ti večkrat rešila kožo, a ne vidim Rona kričati nate! Če pa je bilo tako težko, bi me pač moral pustiti umreti!«

»Nisi ga videla! Nisi videla umreti Cedrica! Moral sem se boriti z dementorji, da ne bi posesali duše, TEBI! Boril sem se z baziliskom, ko si samo ležala v ambulanti! In v prvem letu sem te rešil pred trolom, ki bi te sicer UBIL! V prvem letu sem se boril z Riddlom, ti pa si preprosto odšla! Vedno si me zapustila, ko sem te potreboval!«

Hermione so te besede zabodle v srce. Ko je Harry zagledal bolečino v njenih očeh, je vedel, da je zamočil. A jeza mu je zameglila možgane, zato ni mogel jasno razmišljati.

Dež je le še bolj tolkel po šipi, v težki tišini se je le še močneje slišal.

»Ali dejansko misliš to, Harry Potter?« je hladno vprašala, in ga pogledala naravnost v oči.

Harry seveda ni mislil tega. Hermione je bila edina oseba, ki mu je vedno stala ob strani, nekdo, ki ga ni nikoli zapustil. Lani, ko je celo Ron odšel, je ona ostala na njegovi strani in mu vedno krila hrbet. A iz njegovih ust je prišlo nekaj čisto drugega.

»JA. Mislim to. Iskreno Hermione, če ne bi takrat prišel v kopalnico, bi umrla. Nihče te ne bi rešil.« je zaničljivo rekel, in takoj obžaloval.


Spet je udarila strela.

»No, Potter, če ti je tako žal tvojih dejanj, bi me moral preprosto pustiti umreti.« je rekla, še zadnjič pogledala Harryja in odšla.

Harry pa je samo stal tam, presenečen in žalosten, da je tako zamočil. Ljubil je Hermione, bila je njegova najboljša prijateljica, takole pa ji je vrnil leta zvestobe.

»Zamočil si, kolega. Hudo zamočil." Ron je na glas povedal Harryjeve misli."Bila je tako vesela, da boš prišel. Komaj smo jo zadržali, da po napadu sama ni stekla pote. Skoraj je ubila Dumbledorja, ko nama je prepovedal pisati, veš. Tedne ni spala, ker jo je tako skrbelo, vsak večer je jemala spalne napoje.«

»A mi bo sploh kdaj odpustila Ron? Ne morem je izgubiti.« je zašepetal Harry.

Takrat so v sobo vdrli ostali.

»Kaj se je zgodilo? Hermione je samo odvihrala čez vrata, nismo je mogli ustavit!« je zaskrbljeno povedal Sirius. Mlado dekle je bilo zanj kakor hči, in res je ni želel izgubiti.

»Kje je Hermione?! Kaj se je zgodilo, vidva?! Ne vidita kakšna nevihta je zunaj??« Fred je zavpil na dva najstnika v sobi. Vsi so ga presenečeno pogledali, a niti trznil ni pod njihovimi pogledi.

»Iskat jo grem.« je preprosto rekel, in s pridušenim POK izginil.

»Mya« je tiho zaklical Fred.

S Hermione sta se v vseh letih precej zbližala in točno je vedel kam bo šla. Stal je v osamljenem parku, nedaleč stran od Grimmauld Placea. Bil je precej majhen z nekaj drevesi, ki so se upirala močnemu vetru in dežju.

Pod najbližjim drevesom je sedelo dekle, Hermione, seveda. Celo v močnem šumu nevihte je slišal njeno ihtenje. Počasi se ji je približeval, z vsakim korakom se mu je zdelo, da je dež močnejši in veter sunkovitejši.

»Fred?« Hermione je počasi dvignila glavo, ko ga je zaslišala. »Pojdi stran.«

»Hm, mislim, da ne. Moram te vprašat zelo pomembno vprašanje.« Ko dekle ni ničesar odgovorilo, je Fred nadaljeval. »Povej mi, Mya, zakaj ima Voldemort raje Twitter, ne Facebooka?« Hermione je dvignila glavo in ga čudno pogledala, nato pa narahlo skomignila z rameni.

»No, na Twitterju ima sledilce, ne prijateljev, veš.« je rekel Fred. Čeprav je bila šala obupna, je uspel privabiti nasmeh na Hermionina lica. V trenutku se je zdelo, da se je dež malce umiril in veter postal mirnejši.

Sedel je poleg nje in jo objel.

»Veš, Harryu je zelo žal, za to kar je rekel. Ni mislil resno.« jo je pomiril. Hermione je prikimala in skrila obraz v njegove rame. Fred je čez nekaj časa začutil, da se je njeno dihanje umirilo in jo še bolj stisnil k sebi.

Tako sta ostala še kar nekaj časa.