POZOR! Pred vami je zelo kruta zgodba
POL MESECA PRED ZDAJ:
Selitev ne pomeni samo nove sobe, ampak tudi novo šolo.
Odprla sem vrata razreda in se usedla v zadno klop. Mislila sem, da ne bo nihče prisedel, ampak sem se motila. Zraven mene se je na stol počila punca v širokih kavbojkah in oranžnem puloverju na zadrgo. Imela je svetlo rjavo kožo, temno rjave oči in temno rjave lase v karerih je imela neonsko roza pramene. "Hej, jaz sem Nici." mi je rekla jaz pa sem samo sramežljivo povedala svoje ime. Ponavadi nisem sramežljive sorte, ampak na tej punci je nekaj posebnega.
ZDAJ:
Z Nici sva najboljši prijateljici, celo rada jo imam in zaradi tega si jo že nekaj časa želim samo...ubiti. Nikogar nočem imeti rada in v prejšnji šoli sem sovražil vse, ker so vsi sovražili mene. Prvič sem nekoga ubila v drugem razredu. Od takratr sem nekako pokvarjena, odvisna od ubijanja.
Danes sem zgrabila nož in poiskala Nici. Zdaj sem v internatu, zato je lažje poiskati in ubiti ljudi. Bila je v svoji sobi, ni me opazila. Zgrabila sem nož in ji ga zasadila v hrbet. Ona je zavpila. Potem je bilo vse tiho. Z roko sem segla v njeno telo in videla čudovit prizor. Njeno srce je umrlo v mojih rokah.