Zbudila sem se. Takoj ko so moji možgani začeli deloveti, sem se spomnila tistega včeraj. Zabolelo me je v želodcu. V oči mi stopijo solze. Evelyn, ki jo z svojim premikanjem očitno zbudim, me prestrašno pogleda. "July? July, si v redu? Kaj se dogaja?" Zdaj se zbudi tudi David. In vsi drugi psi. Med premori, ki sem jih porabila za hlipanje, povem kaj se je zgodilo. Psi so začeli lajati vsepovprek. Nastal je kaos. A ljudi ponoči seveda ni bilo v zavetišču, da bi jih ukrotili. "Kaj se to pravi?" "A ločili nas bodo?" "Ne! Ne, to ni res!" Evelyn prestrašeno pogleda. V njenih očih izgine vesela iskra. Gleda nekam v daljavo. "Nehajte! Prosim nehajte!" Zastokam, saj me že bolijo ušesa. "Samo nehajte!" Oglasi se glas "Če nas bodo pa ločili!" In spet laljanje. "Dovolj! Lahko nas ločijo, a smo skupina! Bomo koga pustili za seboj? Bo kdo odrinjen? Ne. Sodelovati moramo, si pomagati. To je naša zaobljuba! Vsak mesec, zadnjo noč v mesecu se dobimo pod starim pomolom. Kaj pravite? Smo skupina ali nismo?" Na srečo se vsaj nekdo postavi zame. "Hvala, David" Šepnem. "A ti je malo všeč?" Se Evelyn nagne k meni. Odkimam. David mi ni všeč. Res ne. Rada ga imam kot prijatelja. Samo to. Pika. Psi so začeli lajati v pritrditev Davidovemu predlogu. "Ja, to je dobra ideja" "Res smo skupina" Zakaj so psi tako butasti? Še posebej fantje. Nato pomislim na Davida, in se v mislih opravičim. David niti približno ni butast. Zelo je pameten. In tako se je nadaljevalo dolgo v noč.
Že zgodaj zjutraj naslednji dan so nas stpali v velike kletke za več psov. Na srečo smo David, jaz in Evelyn pristali skupaj. In potem so prišli. Ljudje. Gledam jih s strahospoštovanjem. Hkrati pa presojam, kdo je dober h komu. Imam namreč dober dar za to. Še kar. Zagledam jo. Punco. V njej čutim tesnobo in strah. Moram jo dobiti. Moram. V bistvu mora ona dobiti mene, a o tem takrat nisem razmišljala. Stopila je k meni. To je dobro. "July, lepo ime" Reče. "Mama, tole psičko. Prosim, July" Zaslišim pogovor med oskrbnico zavetišča in mamo dekleta. Nasmehne se mi. "Sem Arabela. Zdaj boš živela pri meni, July. In imamo še enega prijateljčka, tvoje vrste" Še enega psa? V mislih kričim od veselja. "Ne pozabi; pod starim pomolom!" Slišim Evelyn. Dvignejo me, in velike roke me dajo v še manjšo kletko. Pri tem razmišljam, koliko kletk je bilo v zadnjem tednu. Nisem hotela šteti