Zaprla sem nahrbtnik in se odpeljala do cerkve. Itak ni deževalo. Zaklenila sme skiro in odšla v učilnico.
Justina ni bilo. On hodi z mano k verouku. Škoda. Med veroukom se veliko pogovarjava ker nama je tako dolgčas. Čudno. Zakaj ga ni bilo? Saj v šoli je bil...
Bilo je tkao dolgočasno. Komaj sem čakala da bo konec. Ko je končno bilo sem odšla domov. Še vedno sem s evozila brez čelade ampak me je zelooo zeblo v glavo. Pozabila sem vzeti kapo. Nisem imela izbire in gor sem si dala čelado, čez ušesa pa lase. Gotovo je izgledalo zelo smešno ampak me vsaj ni zeblo.
Kmalu sem prišla do študentskega naselja. Tam je bil Justin z Žanom in Filipom. Aja?! Ni šel na verouk, ampak je bil na igrišču z frendi?!
"Sara!" je poklical Justin. "SARA! Ej, SARA!"
Nevem zakaj se takrat nisem ustavila. Še zdaj nevem. Kar mimo sem šla. Morda ker sem izgledala tako neumno.
Doma sem mu napisaala SMS zakaj g Ani bilo na verouku.
J: Ej a mi lah plis poveš kaj rabimo jutr za tehnični dan?
S: svincnik, radirko, barvice in eno majco k se lah popacka.
S: Ej sori k sm v študentu kar šla ampak se mi je ful mudil domov.
J: ja sej je ok.

Naslednji dan sem veliko lažje vstala. Kadar ni pouka ampak je npr. tehnični dan, veliko lažje vstanem. Šla sem v šolo, ampak je manjkalo vsaj pol razreda. Med njimi tudi Justin. Delali smo gugalnico prevesnico. Jaz sem naredila selo lepo, tkao ki se iz rdeče prelije v rumeno. Na deščico sem napisala DREAMS. Nato pa je v razred prišla naša razredničarka.
"Dragi učenci!" nas je pozdravila. "Kot nekateri že veste, je vlada napovedala karanteno za 14 dni."
Mnogi so zajeli sapo.
"Ja. No in pravijo, da učenci lahko že jutri vstanete doma. To je odvisno od vaše odločitve in odločitve vaših staršev. Kdo že ve, da bo ostal doma? Aha... Lina, Maša, Lena...Ja, nekateri že tudi danes manjkajo..."

Ko sem prišla domov sem slisala kako se starša pogovarjata.
"Glej, lahko gresta v šolo." je rekla mama.
"Kaj pa če nočeta? Meni se zdi da je bolje da sta doma." nasprotuje oče.
"Ja kdo bo pa pazil Laro?!"
"Ja, Sara, kdo pa drug?"
"Mja nevem no. Dajva raje njiju vprašat. Sara, Lara!"
Z Laro sva prihiteli v kuhinjo.
"Bi jutri šli v šolo, ali bi raje ostali doma?"
Jaz sem rekla 'doma' Lara pa 'v šolo'.
"Lara, morda je bolje da ostaneš doma. Ta virus res ni šala."
"Ohhhh no prav," je žalostno rekla Lara.

Naslednje jutro je bilo nebeško. Spala sem dolgo, potem pa sem si v pižami privoščila za zajtrk čokoladni žepek. In pila sem lahko mrzlo mleko, brez da bi si ga segrela. Zdraven sem brala knjigo (morda kake četrtič Svetinje smrti Harryja Potterja). Potem se je zbudila Lara, ki ponavadi zelooo dolgo spi in tudi ona si je pripravila zajtrk. Čez dan nisva delali pravzaprav nič pametnega. Edino jaz sem pomika posodo in pospravila postelje. Zvečer pa sem dobila klic od Lene.
"Hej!" sem rekla.
"Hej! Morali še bova zmeniti za scenarij." je rekla.
Aha. Hodiva na predmet, kjer vsako leto posnamemo film. Z Leno sva pisati scenarij.
"Ja, saj si ti shranila na USB ane?" sem vprašala.
"Ja."
"Torej poišči USB in pošli scenarij na moj email ok?"
"Okiiii, prav!"

Hejlaaaaaaa! Tukaj 20 del. Juhuuuu:confetti_ball:
Upam da vam je bil všeč in pls komentirajte in stisnite like.
Lp,
Jaz:sparkling_heart::slight_smile::snowflake:

A naj začnem pisati blog?