Izvlekla sem zvezek in začela risati. Dan je bil takoooooo beden! Risala sem kar nekaj, še najbolj je bilo podobno dinozavru, ki je pojedel preveč hamubregrjev in se popackal z kečapom. Pravzaprav, sem čičkala, kot majeh otrok. Res butasto.
'Cin!'
"Kdo spet?" sem rekla, čeprav danes nisem dobila še nobenega sporočila. Bila je Maša.
M: oj sarči! kako gre kej?
S: uredu... kaj te tok zanima?
M: kako gre tep pa justinu
S: super.
M: hahahhaha
S: pa tep in izaku?
M: pravzaprav nisem več vanga....
S: u koga pa????
M: filipa....
S: omg, ne a ti to resno?!
M: ja... pa ne povej justinu k bo šou itak filipu govort
S: mislm pa da ne...
M: še vseen...
S: kaj pa če rečm da ni komur ne pove?
M: pozab. pa kmal bo spet valentinovo
S:ja... zdi se mi da je 1 teden odkrar sm dala justinu pismo...tok hitr gre use!
M: o ja. sm pa v pričakovanjih kaj ti bo dal
S: kdo
M: ja justin!
S: ah, zdaj sva že skup kaj mi ma za dajat karkol
M: moj oči da vedno moji mami kej za valentinovo.
S: ampak to je praznik za zaljubljence
M: oh, ne boš rekla da on ni vate in ti ne vanga?!
S: okej, okej chill
M: ok ampak morš razumet.
S: razumm. pa morm it
M: ok, syl
S: syl, by
M: by
(syl = see you later). Odložila sem telefon in začela naprej kracati. Razlog, da sem prekinila Mašo, je bil ta, da se mi ni ravno dalo čvekat...Potem pa se je začelo vse rahlo gugati. Miza, jaz na stolu, predalnik, postelja, luč, vse. Bil je tak občutek, ko si na jadrnici, ki pluje na zeloooo razburkanem morju. Čeprav je bilo že veliko potresov, odkar sem na svetu, je bil ta prvi, ki sem ga zares čutila. Bilo me je zelo strah in tresajoča se sem šla odpreti vrata in zakričala na hodnik
"Oči, potreeeeeeeeeeeeeees!" sem kričala. Iz sobe se je primajala še Lara in vsaj meni se je zdelo da ima solzne oči. Zaradi strahu seveda.
"Ja, res!" je prestrašeno rekla Lara.
"Ma neeeeeeeeee," naju je miril oči. To je zato, ker so zdaj ravno smetarji prišli..."
A ko je tudi oči prišel na hodnik, je čutil potres, kajti smetarji so odšli in bili so že vsaj ulico stran.
"Ojej," se je zdaj vstrašil. "Hitro pridita sem, tu je nosilna stena, najbolj varna!"
Z Laro sva stekli pod prehod, kjer je bila očitno nosilna stena. Sicer bi lahko šli pod mizo, ampak baje da je varneje pod nosilno steno.
Šele čez minuto je bilo potresnih sunkov konec. Ravno sem se vsedla za mizo, ko pa sem videla da me kliče Anja, prijateljica iz plesa.
"Oj!" sem pozdravila.
"Hej Sarči! Si čutila potres?"
"Ja!"
"Mi smo morali iz bloka ven tečt..."
"MI pa smo šli samo pod arkado."
"Aha... sorči, zdaj moram it. Bajjjj"
"Baaaaj!"
Potwm pa me je klical še Justin.
"Sara! A si vredu? Si čutila potres?" je hitro vprašal.
"Wooow, na izi, haha. Ja, vredu sem in potres SEM čutila."
"Samo da si vredu."
V mislih sem bila zelo vesela. Justin je res skrben.... Morda je malo pretiravala ampak vseeno...
Še nekaj časa sva se pogovarjala, potem pa sem prekinila zaradi kosila.

Ojlaaaaaaaaaaaa! Tukaj KONČNOOOO nov del moje zgodbe. Upam da vam je všeč! Ne pozabi komentirat in stisnit lajka!
Hvala vseeeeeeeeeem, ki berete!
Lp,
Super sister