Hoj!
Dolgo že nisem objavila novega dela, ampak tudj pesmi ne nastanejo kar same... zanje moras imeti navdih in voljo, da greš naprej!

i**ONA*i*

Nikdar cvetje tako lepo ni dišalo.
Nikdar ptice tako lepo niso pele.
Nikdar drevje tako lepo ni vršalo
in nikdar lastovke na nebu tako lepo v krogu se vrtele.

Vse to sem doživel, ko je ona prišla k nam.

V belem krilu stopala je čez polje.
Z velikimi modrimi očmi
in pepelnatmi lasmi.

Kamoro koli je prišla,
s seboj prinesla je pomlad.

Kjer dotaknila se je tal,
tam zrasla je roža.
Drevesa poženejo iz suhih skal,
ko njena roka jih poboža.

Nje pogled, tako kot druga,
osvojil je moje srce.
Skozme je tekla kakor reka vijuga
in glasovi gora done.

Od takrat, živel sem samo zanjo.
Še ko je z vetrom odšla,
so vrbe žalujke spominjale me nanjo
in vedel se, da drugod takole se igra.

Le potok, ki tekel je ob polju,
opominjal me je stalno,
da, ko enkrat je odšla,
nikdar več zares ne bo nazaj prišla.