'Ne morticist, to prihaja od moje matere, ko je bila najstnica. Fant, ki ve, se zaposli pri lokalnem pogrebu. Dela na izmeni na pokopališču, prvih nekaj mesecev je bilo vse dobro. Stari je v službi pogosto nenavaden, trdi, da je stavba preganjana. Zgodaj zvečer iz bolnišnice pokličejo klic, da ima tam pripravljeno damo za prevzem. Poberejo jo, fant se razjezi, pravi, da ima slab občutek. Kasneje zvečer mora mortician za nekaj korakov stopiti in tam pustiti samega z mrtvo damo. Nadaljuje s svojim delom, še vedno malo prestrašen. Nenadoma zasliši to nizko, mehko stokanje…. Prisega, da je samo njegov um, da se ukvarja z njim, loteva svojega posla. Spet ga sliši, malo glasneje kot zadnjič, pozno je, sam je, samo sliši stvari, verjetno se le poravnajo cevi, vodovod je navsezadnje star. Kratek čas mineva in vse glasneje je. V tem trenutku je prepričan, da si ne samo predstavlja stvari, ve, da je slišal mrtvo gospo. Njegov prvi, čeprav se je mortic zajebal z njim, se je ves večer pretresal in ta seronja ga muči. Maršira čez, zelo smešen ti kurac, potegne nazaj rjuho, ki prekriva mrtvo damo in pričakuje, da bo mortican nekje okoli nje ... Mrtva gospa zgrabi moškega za zapestje ... Izpustil je ta krik in vijake za vrata. Pozabi avto, teče vse do doma.

Izkazalo se je, da stara dama ni bila mrtva, bolnišnica je narobe razumela (zdravilo Huoray 1950-ih). Bila je v komi ali kaj podobnega in bili so prepričani, da je prestala že zgodaj zjutraj. Zbudila se je v pogrebnem domu in prestrašila vedno ljubečega pekla iz asistenta. Nehal je naslednji dan in rekel, da ne bo nikoli več stopil tja. '

To je zapisal nek moški.