Minaelino telo je bilo je meglica, tako neznatna, da bi jo lahko odpihnila že najšibkejša sapica. Ampak niti tako lahnega vetra ni bilo mogoče najti v stavbi, zgrajeni iz stekla, v kateri se je nahajala. Tukaj je bil zrak vroč in postan, kot da že več let niso odprli oken. Minaeli se je dihati zdelo nemogoče, saj se je vsakič, ko je v svoja pljuča spustila zrak, zdelo, da se bo zadušila. Ni vedela, kje je. Po vročemu zraku bi lahko bila pri Infernih, ampak oni so vse od padca Laboratorija sovražili steklo.
Steklo...
V Laboratoriju je.
Minaela je bil o tem nenadoma prepričana. Nobena stavba v Magii ni bila več zgrajena iz stekla, ne po tem, kar se je tisočim med njimi zgodilo za temi steklenimi stenami. Mučenje, smrti, zatiranje. Minaela je skoraj lahko čutila duše, ki so tavale med vsem tem steklom in niso mogle najti miru. Lahko je čutila njihovo bolečino in nasilno strta srca. Nenadoma jo je zgrabila panika. Zakaj je tu? Kako je prišla sem? Je sploh zares tu? Spomnila se je svoje podobe, kako je šla spat, ampak tega kraja ni mogla obiskati v sanjah.
Ali pač?
Njene misli je prekinil rezek glas: "Je sploh ostal še kakšen mag?" Minaela je slišala gorečo jezo v teh besedah in nevede se je zdrznila. Po steklenem hodniku pred njo je jezno privihrala ženska srednjih let, z lasmi, spetimi v elegantno figo, za njo pa mlad moški, ki ga je bilo vidno strah ženskine jeze. Živčno si je popravil očala z debelimi stekli, ki so mu napol visela na nosu, in na hitro pogledal v mapo, ki jo je držal v roki. Nekaj je nerazločno zamomljal, ampak ženska ga je očitno razumela.
"Saj vem, da je bil glavni laboratorij razstreljen, zanima me, ali je kdo preživel." To je na začetku poskusila povedati z mirnim glasom, ki pa se ni skladal z razkačenim izrazom na njenem obrazu, zato ga je kaj hitro zamenjalo rjovenje.
Moški je spet nekaj zamomljal, z ženskinega obraza pa je vsaj za trenutek izginila jeza. "Inferni, kaj? Še kdo? In tokrat mi povej razločno."
Moški je na začetku izgledal presenečen zaradi ukaza, kot da se ni zavedal, da samo momlja, potem pa bolj razločno rekel: "Vsi Inferni, ki so bili izžrebani v zadnjih petnajstih letih, in dva varuha. Vse raziskave so pogorele, prav tako Mrtva pisma."
Ženska je zadovoljno pokimala, kot da je ne bi brigalo za vse raziskave, ki so jih izgubili, in vprašala: "Katera varuha?"
Moški si je spet popravil očala in obrnil stran v svoji mapi. "Asha Inferno in Will Cyclon. Oba sta bila zajeta v smrtniškem svetu, potem pa sta uničila glavni laboratorij in tako pobegnila."
Na ženskin obraz se je naselilo presenečenje. "Cyclon in Inferno, kaj? Kje sta zdaj?"
Moški se je umaknil za korak nazaj in Minaela je ugotovila, da teh podatkov nima. Koliko časa je minilo od osvoboditve? Ure? Dnevi? Meseci? Morda celo leta? Minaela je vedela, da ne gleda prizora, ki se odvija v trenutku, ko ona spi v svoji sobi pri Glacierih. Zagotovo se je vse to že zgodilo, vendar ni vedela, zakaj to gleda.
"N-ne vemo. Najverjetneje sta se vrnila domov, torej v Dolino in v Vulkan..."
Ženska se je besno zasukala in moškemu prišla bližje, kot bi bilo potrebno. Zasikala: "Nimamo te tukaj za neka cenena predvidevanja. Povej mi, če veš, če ne pa utihni."
Moški je prestrašeno prikimal, ženska se je, še vedno besna, odmaknila in odvihrala naprej po hodniku, Minaeline sanje pa so se spremenile.

Tokrat se je pojavila v stekleni sobi, natrpani z računalniki. Vedela je, da se jim tako reče, saj je kot izbirni predmet v šoli obiskovala vede o smrtnikih. Ni bilo tako dolgočasno, kot se je slišalo, ampak Minaela vseeno ni pričakovala, da bo tisto znanje kdaj morala uporabiti. Zdaj se je izkazalo, da se ni učila zaman. Računalniki, ki so jih uporabljali, so bili najnovejšega modela in tako ogromni, da bi se lahko prednje postavilo deset ljudi, pa se ne bi dotikali. Na ekranih so se vrteli različni prizori; od vulkanov, do ledenih dolin, do zelenih gričev in podzemlja...
Magia.
Laboratorij jih je opazoval.
Minaelo bi skoraj vrglo iz sanj, ampak nekako se je obdržala notri. Morala je izvedeli več. Morala je. Koliko časa je minilo od osvoboditve? Če le nekaj ur, potem Minaele opazovanje ne bi presenetilo, ampak če gleda nekaj, kar se dogaja v istem trenutku, kot ona spi...
"Kaj novega o varuhih?"
Minaelo je iz razmišljanja zdramil glas, ki je prihajal iz njene leve. Obrnila se je tja in zagledala enako žensko kot iz prejšnjih sanj. Ni se dosti spremenila. Bleščeči lasje so bili še vedno speti v figo, vendar tokrat so bili že prepredeni s sivino. Držala se je ponosno, tako da je Minaela predvidevala, da je tukaj glavna. To je iz nekega razloga ni presenetilo.
"Ne še. V teh šestnajstih letih sta se Asha Inferno in Will Cyclon poročila in dobila otroka, ostala varuha pa se le sprehajata naokoli in uživata v slavi. Izgleda, da ne pričakujejo, da bo Laboratorij še kdaj vstal," je rekel nek moški, ki je sedel najbližje Minaeli, in se zahahljal. Tudi ženska se je, in ko je njen smeh izzvenel, je Minaelo potegnilo nazaj med Glaciere. Ni se ozirala na zaskrbljene obraze mame, očeta in Juelle, ki so se sklanjali nadnjo.
"Laboratorij bo spet vstal," je komaj slišno zašepetala, nato pa je je spet zmanjkalo.