Oscar

Nisem želel, da se to zgodi. Nisem želel, da oče znori in začne vso to norijo. Vsaj hitro se bo končalo vse skupaj. Ampak ne sme izvedeti, ne sme. Če izve, ne bom na nič boljšem kot ostali. Vklenjen, mučen, zaprt. In sploh bo zame še huje. Redko kdo kontrolira sence. In oče je prisegel, da zanje ne bo milosti. Prav vidim ga, kako razočarano in vzvišeno strmi vame, medtem ko ležim na tleh v nepopisnih bolečinah in cel krvav. Ne sme izvedeti. Ne sme. Moram stran. Moram zbežati od tu. Moram! Če ne…

Fak! Iz razmišljanja me prebudi mama. Moja zlata mama, ki me vedno reši pred norostjo. Zaskrbljeno me opazuje in izgleda, kot da mi želi nekaj pomembnega povedati. Vendar mi potem samo potisne v roke list papirja, na katerem je z umetelno pisavo napisano pismo. Očetovo pismo. In nič dobrega ne pravi. Vsaj ne zame. Želi… da se mu pridružim. Da vidim njegovo stvaritev. Njegovo “ustanovo”, ki ji je dal življenje. Da se mu pridružim, pri… čemer koli že je ta norost. Da vidim “genialne” rezultate najinega pogovora.

Mama zapusti sobo in me pusti samega z mojimi mislimi. Mislimi, ki me razjedajo in me delajo… no še bolj zblojenega in norega, kot že tako ali tako sem. Zazvoni telefon, ampak ga ne dvignem. Vseeno je, če izvem zdaj, ali kasneje ko se oče vrne. Vseeno je, če ostanem še to noč, ali odidem takoj. Vseeno je, če živim mirno v laži, ali bežim in umrem z resnico. V vsakem primeru nastradam. V vsakem primeru umrem. Prej, ali kasneje. Samo to je. Prej, ali kasneje.

_______________________________

ful mi je zal, da ste mogli cakat skoraj eno leto in da sem septembra kr tak zginla.
danes je del krajsi, ampak se bom naslednjic potrudila za daljsega.