Hojla.
Tukaj je nov del. Vljudno vabljeni k branju.

Naslednjega dne je pri zajtrku tiho. Ne pogovarjamo se drug z drugim. Verjetno oče še vedno pomni mojo reakcijo. Kolikor hitro je mogoče stečem v sobo. Prva stvar, ki jo naredim je ta, da v roke vzamem telefon. In... nobenega sporočila. Niti od MICHAELA! Ljubezni mojega življenja. Po tihem sem potrta. V roke vzamem skicirko. V prostem času tudi rada rišem portrete. Seveda takoj ven koga bom narisala. Michaela. Po tihem se smejem, saj očitno res velja'ljebezen na prvi pogled'. Še preden začnem mi zazvoni telefon. Hitro kot blisk pogledam kdo mi piše. In piše mi .... Michael!!! Jej!!!!
Michael: Kako si?
Ad: V redu. Ti?
Michael: Super. Hej, imaš danes ob 16.00 čas?
Ad: Ja! Zakaj?
Po tihem upam, da bo predlagal zmenek.
Michael: Rad bi ti predstavil svojo punco.
Vsi upi izginejo. Počutim se kot.... ne znam opisati. Pač žalostna sem. In to zelo. Prevzame me občutek, kot da je nekdo vame zaril nože.
Ad: OK.
Zakaj sem to napisala!
Michael: Cool! By!
Bila sem v šoku. A sem se vseeno trezno lotila izbire oblačil(https://images.app.goo.gl/fYZ2ky4LHa8taNSH7) in delanja frizure ( https://images.app.goo.gl/3aas5fyJ5CJn7CxJ8). Pazila sem, da ni preveč izzivalno, saj bi lahko izgledalo kot, da se mečem za njim. Pa še punco ima! Tako se vsa poklapana ob 15.30 počasi odpravim v park. Zdi se mi, da sem do tja hodila ure in ure. Ko sem naposled le prispela je že bil tam. A brez svojega dekleta. Kar naravnost sem ga zmedena vprašala:" Kje pa je?" Michael me pogleda:"Kdo?" "Ja tvoje dekle." Michael se z roko podrgne po temenu. "Hja... veš...."