Gledam ga v oči in se ne premaknem. Počutim se kot, da me nekdo opazuje ampak se ne morem ozreti za sabo. Ob njem pa se počutim kot bi me z nitko držal in vlekel k sebi ter me prepričal v poljub. Kar požiram ga z očmi tudi, če je preveč očitno in me vsi gledajo. Ni mi mar. On zre vame s svojimi sinje modrimi očmi, ki me privlačijo na kilometre stran. To mora nekaj pomeniti. Počasi me z rokami prime za boke. Nato se začne prebliževati vse bližje. Med nama je ostal le še kakšen centimeter. Roko je položil na moje lice in me poskušal poljubiti. Bil je že vse bližje, že skoraj se me je dotaknil s svojimi angelskimi ustnicami. Nič se nisem upirala. A na žalost je moj oče zahupal za volanom in naju odpeljal iz trenutka. Nisem več čutila njegove energije. Kar izpuhtela je.

Prisedla sem očetu v avto in rekla ničesar. Zaljubljeno sem strmela čez okno v njegove oči. Nisem se morala zadržati zato sem malo odprla okno in mu zaklicala: "Adijo!"
V avtu je vladala neznosna tišina, ki se ni prekinila vse do doma. Oče me je le na vsako minuto malo pogledal, da ni kaj narobe z mano, saj vedno govorim brez konca. Včasih me sploh ne prenaša.

Kmalu sva prispela. Hitro sem odhitela z dovoza in se zatekla v hišo. Nikoli se nisem rada izpostavljala, sploh ne zdaj, ko sem nova v mestu. Pred enim tednom smo se z mamo in očetom preselili v majhno mestece. Vse, kar se je spremenilo od prej so sosedje, šola pa je enaka. Stekla sem po stopnicah v drugo nadstropje in zaloputnila z vrati, kar tako. Žalostno sem se vlegla na posteljo in razmišljala kaj se je zgodilo v parku. Nekaj nenavadnega.