Naše vesolje 1. del
5
Hej, odločia sem se, da bom napisala novo zgodbo. Enkrat prej sem že poskusila pa nisem prišla dlje od prvega dela:neutral_face:. No tokrat bom. Če vam bo zgodba všeč jo lajkajte in komentirajte. No pa začnimo...
Živjo, ime mi je Olivia Benson in stara semdvanajst let. že kot majhna sem si želela raziskati vesolje. Delala semmodele raket in jih poskušala spreviti v zrek. Vedela sem, da ne morembiti prvi človek na luni( preklet bodi Neil Armstrong!),sem pa želela - vsaj za začetek - postatiprvi človek, ki bi obiskal vse planete v našem osončju. Ampak najprj sem potrebovala raketo.
Ura je bila točno polnoč. Na videz mirno sem stopala po ulici. Kmalu sem prišla do velike stavbena kateri je pisalo: Observatorij in mednarodna zemeljska vesoljska postaja. Vrata so bila odklenjena. To se mi je zdelo malo čudno, ampak hej, če kradeš raketo je to dobra stvar! Torej takoj, ko sem vstopila v stavbo, sem se morala skriti za omaro, ker sta mimo prišla dva moška. Nekaj sta se po tihem pogovarjala. Malo sta stala na hodniku, po tem pa sta odšla skozi ena od številnih vrat v prostoru. Ko sem se prepričala, da sta odšla, sem stekla do dvigala in pritisnila na gumb na katerem je pisalo raketno parkirišče. Ko sem prišla iz dvigala sem ugotovila, da je bilo to najverjetneje najbolj odštekano dvigalo kar sem jih kdaj vozila! Pri vsakem gumbu je bila puščica, ki je kazala gor, dol, levo ali desno. Dokler se dvigalo ni začelo premikati nisem vedela,da to pomeni v katero smer se bo dvigalo peljalo. Torej sploh ni peljal samo gor in dol, ampak v katero koli smer. Torej, ko sem prišla ven iz dvigala, sem si začela ogledovati rakete. Imeli so jih na stotine. Ko sem že skoraj mislila, da ne bom našla prave rakete, pa sem jo zagledala. Veloka raketa zlate barve, ne njenem trupu pa je z velikimi črkami pisalo OMNIMBUS 2020. Vrata rakete so se odprla in vstopila sem. po raketi se je razlegel ženski glas. Morala sem samo povedati kam bi rada šla in raketa me bo ja odpeljala. Rekla sem ji, da bi rada obiskala vse planete v našem osončju. Raketa se je dvignila v zrak in poletela sem v vesolje
Živjo, ime mi je Olivia Benson in stara semdvanajst let. že kot majhna sem si želela raziskati vesolje. Delala semmodele raket in jih poskušala spreviti v zrek. Vedela sem, da ne morembiti prvi človek na luni( preklet bodi Neil Armstrong!),sem pa želela - vsaj za začetek - postatiprvi človek, ki bi obiskal vse planete v našem osončju. Ampak najprj sem potrebovala raketo.
Ura je bila točno polnoč. Na videz mirno sem stopala po ulici. Kmalu sem prišla do velike stavbena kateri je pisalo: Observatorij in mednarodna zemeljska vesoljska postaja. Vrata so bila odklenjena. To se mi je zdelo malo čudno, ampak hej, če kradeš raketo je to dobra stvar! Torej takoj, ko sem vstopila v stavbo, sem se morala skriti za omaro, ker sta mimo prišla dva moška. Nekaj sta se po tihem pogovarjala. Malo sta stala na hodniku, po tem pa sta odšla skozi ena od številnih vrat v prostoru. Ko sem se prepričala, da sta odšla, sem stekla do dvigala in pritisnila na gumb na katerem je pisalo raketno parkirišče. Ko sem prišla iz dvigala sem ugotovila, da je bilo to najverjetneje najbolj odštekano dvigalo kar sem jih kdaj vozila! Pri vsakem gumbu je bila puščica, ki je kazala gor, dol, levo ali desno. Dokler se dvigalo ni začelo premikati nisem vedela,da to pomeni v katero smer se bo dvigalo peljalo. Torej sploh ni peljal samo gor in dol, ampak v katero koli smer. Torej, ko sem prišla ven iz dvigala, sem si začela ogledovati rakete. Imeli so jih na stotine. Ko sem že skoraj mislila, da ne bom našla prave rakete, pa sem jo zagledala. Veloka raketa zlate barve, ne njenem trupu pa je z velikimi črkami pisalo OMNIMBUS 2020. Vrata rakete so se odprla in vstopila sem. po raketi se je razlegel ženski glas. Morala sem samo povedati kam bi rada šla in raketa me bo ja odpeljala. Rekla sem ji, da bi rada obiskala vse planete v našem osončju. Raketa se je dvignila v zrak in poletela sem v vesolje
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Cool!
0
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!






Pisalnica