Hej tuki je nov del. Obveščam sam jst. Plis povejte svoje mnenje.


ZOYA:

Super. Ravno zdajle me je Juli poklicala, da si je njen fant zaželel malo samote z njo. Osebno, se mi ta fant zdi idiot. Kaj je Juli sploh všeč na njem? Okej ja… Igra nogomet. In pri tem je še kar dober. Ampak to pa je tudi vse. 99% se obnaša kot otrok. Vbistvu se jaz ne bi smela vmešavati v njun odnos. Naj delata kar hočeta. Zakaj bi se jaz morala vtikati v druga življenja in jih obsojati? Če je Juli srečna, potem sem tudi jaz. Zdaj pa k resnejši stvari. Kam naj grem med tem ko bosta onadva tukaj? Lahko bi šla v knjižnico, ampak sem si v naslednjem trenutku premislila. Tam dela Julin oči. Zagotovo je Juli
Svojim staršem natvezila, da se gre k meni učiti. Če grem v knjižnico bo njen oče zagotovo posumil, da nisva skupaj in potem ... V Julini družini so fantje, poljubljanje, itd. tabu teme, zato vedno ko gre Juli na zmenek uporabi izgovor »Z Zoyo se bova učili« ali »Danes grem Zoyi ker me nujno potrebuje«. Zato gre s svojimi fanti včasih tudi k meni domov, da je tam sama. Moja mami je medtem nekaj čisto drugega. Prav želi si, da imam fanta! Rekla je da ga lahko kadarkoli, če je ona doma ali ne pripeljem. Zaenkrat nobenega š nisem. In ga tudi ne bom. Ne vem zakaj so eni ljudje (kot npr. mami ali Juli) obsedeni s fanti. No ja kakorkoli. Knjižnica odpade. Lahko pa bi šla v Avalon pomagat mami. Ja, to bom naredila. Ostanem v istih oblekah, s sabo pa vzamem telefon in knjigo. Zaklenem vrata in ključ dam pod predpražnik. Juli je bila že 100krat pri meni, zato ve da bo če/ko bo rabila kjuč ga bo tam našla. Zmenili sva se da ga rabi tja tudi vrniti. Do hotela se hodi približno petnajst minut. Kot ponavadi vlada vrvež v njem. Pristopim do prijazne receptorke Lizi, ki se ravno zdaj trudi pomagati zahtevni stranki. Starejša dama v dolgi obleki, rokavicah, kar nekaj bisernah ogrlicah in dragi torbici izgleda kot da bi ravnokar pripotovala naravnost iz Pariza. In tudi govori tako. No pravzaprav se dere »Je ne vous comprends pas du tout. Je suis de Paris, tu m'entends, chérie ?! Parlez-vous français ? Aujourd'hui, les jeunes générations ne connaissent même pas les bonnes langues.” To je pomenilo: Prav nič te ne razumem. Iz Pariza sem slišiš dragica?! Znaš mogoče francoščino? Dandanes mlajše generacije sploh ne poznajo pravih jezikov.” To vem ker znam francosko. V tretjem razredu sem se za zabavo začela učiti in v četrtem sem jo že obvladala. Ker opazim, da se Lizi niti malo ne sanja kaj gospa govori priskočim in se sama zapletem v pogovor z njo. Da vas ne dolgočasim. Ga. Malou je dejansko priletela iz Pariza in ni znala angleško. Z mojim prevajanjem je naredila “check in” v hotelu. Na koncu je še rekla “ J'ai une dette envers toi, chérieJ'ai une dette envers toi, chérie!” kar je pomenilo, da mi dolguje uslugo. “Res ti hvala! Uhh kaj bi jaz brez tebe!” je rekla Lizi. “Res ni kaj. Slučajno sem bila ob pravem času na pravem kraju. No ja kakorkoli kaj lahko še kaj naredim v hotelu.”

Tam sem ostala do pol devetih. Večino časa sem pospravljala sobe in jih urejala za nove goste. Ravno ko sem se odpravila iz sobe namenjena domov sem se zaletela v mami. »Kaj pa počneš tukaj ljubica?« me je vprašala ko me je zagledala. »Že pred nekaj urami sem prišla sem. Malo sem pomagala.« »Kaj sem naredila, da sem si zaslužila tako pridno hčerko.« » Zdaj sem namenjena domov« sem rekla. »Greš z mano?« »Oprosti ljubica, ampak res ne morem. Zdaj imam desetminutni odmor, nato pa imam še dva sestanka dolga vsaj dobro uro. Pa še pregledati moram če je vse v redu v hotelu. Res mi je žal, a mislim da bom danes domov prišla res pozno.« se je opravičila. » Vse okej. Lepo se imej.« se ji nasmejem in pomaham. Doma sem si pripravila hitro večerjo. Med jedjo sem brala knjigo. Nato sem se umila in šla spat. Bila sem zelo utrujena.