"No, tukaj sva. Stojiš na najboljšem skrivališču tega otoka!", je karseda tiho rekla Marjeta. "Ah, kako bedno. Nočem se igrati nobenih skrivališč, kot v prvem razredu.", si mislim.
Vprašala sem jo nejeverno: "A reees? A greva lahko prosim kam drugam? Skrivališca niso ravno zame..."
Marjeta se je zgrozila, ker mi skrivališča ni niti pokazala. Prhnila je in rekla: "Veš kaj, ti kar pojdi nazaj. Očitno sem se zmotila. Mislila sem, da boš ti nova članica... Ah pozabi..."
Začutila sem njeno užaljenost. Imela sem slabo vest. Odpravila sem se v tabor. Po približno dvajsetih metrih hoje, sem se obrnila. Marjete ni bilo več nikjer. Vse je bilo spet "prazno". Samo pločad, nebo in morje. A kar neankrat sem zagledala luknjo v tleh. Bila je ravno prav velika zame. Očitno je bila ta ploščad ključ do tega skrivališča. Hitela sem do luknje, da se prismuknim vanjo. Na mojo žalost, se je že zaprla. Poskušala sem jo narediti z udarjanjem po tleh, kot vsak idiot. Seveda mi ni uspelo. Razočarano sem šla sem v tabor. Tam so bile Lea, Ila in Lana. Bila sem tako zasanjana. Razmišljala sem, kaj se mi je v tem dnevu zgodilo. Nisem se zmenila za njih. Dokler me seveda niso začele žaliti:" Alja, kje ti je pa tvoja Marjeticaa aa? Te je tudi ona zapustila?? Revica boga... Ne se jokcat! Haha!" Njihove besede me sploh niso vznemirle. Zavedala sem se le to, da moram najti Marjeto pred večerom. Če ne, se bo začela iskalna akcija. Ura je bila približno tri popoldne. Začela sem teči. Pravzaprav sem drvela. Prišla sem do ploščadi, kjer je bila luknja do skrivališča. Udarjala sem po ploščah z vso silo... A nič. Počasi so iz mojega bledega lica začele teči krokodilje solze. Edino pravo prijateljico, ki sem jo imela sem uspela razočarati. Nenadoma me je nekdo potapkal po ramenih. Bila je ona. Marjeta. Jokaje sem se začela opravičevati zaradi moje nezaintresiranosti nad skrivališčem, a luknja v tleh se je odprla in porinila me je noter.