Ne poznaš strahu 1. del
10
Jaz sem Clowy. In ja. Ti ne veš kaj je strah. Jaz pa. Dobro ga poznam. Srečala sva se 3 leta nazaj in sedaj je primeni velikokrat. V mojem ogledau, v moji sobi, na okenski šipi, povsod. In kaj je ta strah. Ta strah je Lady Dark. Je duh, psihopatka ali nekaj groznega pač. Če hočete razumet, vam moram razožit...
Zgodilo se je 3 leta nazaj. Stara sem bila le 10. Tisto popoldne, je moja mami (očeta nimam, bratov nimam, sester nimam, samo mami imam) delala popoldne. Prišla sem iz šole, okrog dveh kot po navadi. Ker sem si želela k sošolki Elizabeth, ki jo kličemo Betty sem poklicala mami. Ta mi je dovolila, da grem. In sem šla. Ura je bila okrog sedmih, ker je bila zima, zunaj je bil sneg, skratka čudovit december, je bila že trda tema. Mami še ni bilo domov in sama sem hodila po tihi cesti. Vse je bila prazno, le stare ulične svetilke so osvetljevale pod, kjer sem hodila. Meni takrat to res ni bilo grozno, narava pač. Tema more bit a ne? Ja... Sneg in zime sem naravnost oboževala, četudi živimo bolj na severu in je zima kar pogosta....a če imaš sneg rad, ga imaš rad. Da ne zaidem. Hodila sem po cesti. Vse je bilo prazno, po hišah so bile luči že ugasnjene. Hodila sem mimo uličnih svetilk, vlekle so se kod jara kača. Nobenega nikogar. Le sneg je tiho naletaval. In ko sem odšla še mimo ene izmed uličnih svetilk me je nekdo primil za ramo. Tako sem se presrašila. Ves adrenalin mi je šel po telesu, in potem sem slišala smeh, ki bi ga povsod prepoznala. Bila je Jenny, moja prijateljica. Obe sva se začeli smejati. Ko sva še malo poklepetali, sem nadaljvala pot domov. Naj še enkrat povem, kako tiho, temno in mirno je bilo vse. Do doma me je ločilo še slabih 200m ko so za mano zacvilile zavore. Nekaj je počilo....izgubila sem zavest...
Zbudila sem se. Okoli mene je stalo veliko ljudi, od daleč sem slišala tuljenje sirene. Nisem se mogla premaknit. Nekoliko me je peklo čeo, a to ni bilo nič v primerjavi s tem kako se nisem mogla premaknit. Nekako sem čutila roke in noge, a jih nisem mogla premaknit Res čuden občutek. Slabo sem videla. Videla sem le nekaj stekla, pokrvavljenega. Videla sem človeka na pločniku, ki je imel prebito glavo in izgledal mi je do kraja pijan. Sirena se je približevala....
Zgodilo se je 3 leta nazaj. Stara sem bila le 10. Tisto popoldne, je moja mami (očeta nimam, bratov nimam, sester nimam, samo mami imam) delala popoldne. Prišla sem iz šole, okrog dveh kot po navadi. Ker sem si želela k sošolki Elizabeth, ki jo kličemo Betty sem poklicala mami. Ta mi je dovolila, da grem. In sem šla. Ura je bila okrog sedmih, ker je bila zima, zunaj je bil sneg, skratka čudovit december, je bila že trda tema. Mami še ni bilo domov in sama sem hodila po tihi cesti. Vse je bila prazno, le stare ulične svetilke so osvetljevale pod, kjer sem hodila. Meni takrat to res ni bilo grozno, narava pač. Tema more bit a ne? Ja... Sneg in zime sem naravnost oboževala, četudi živimo bolj na severu in je zima kar pogosta....a če imaš sneg rad, ga imaš rad. Da ne zaidem. Hodila sem po cesti. Vse je bilo prazno, po hišah so bile luči že ugasnjene. Hodila sem mimo uličnih svetilk, vlekle so se kod jara kača. Nobenega nikogar. Le sneg je tiho naletaval. In ko sem odšla še mimo ene izmed uličnih svetilk me je nekdo primil za ramo. Tako sem se presrašila. Ves adrenalin mi je šel po telesu, in potem sem slišala smeh, ki bi ga povsod prepoznala. Bila je Jenny, moja prijateljica. Obe sva se začeli smejati. Ko sva še malo poklepetali, sem nadaljvala pot domov. Naj še enkrat povem, kako tiho, temno in mirno je bilo vse. Do doma me je ločilo še slabih 200m ko so za mano zacvilile zavore. Nekaj je počilo....izgubila sem zavest...
Zbudila sem se. Okoli mene je stalo veliko ljudi, od daleč sem slišala tuljenje sirene. Nisem se mogla premaknit. Nekoliko me je peklo čeo, a to ni bilo nič v primerjavi s tem kako se nisem mogla premaknit. Nekako sem čutila roke in noge, a jih nisem mogla premaknit Res čuden občutek. Slabo sem videla. Videla sem le nekaj stekla, pokrvavljenega. Videla sem človeka na pločniku, ki je imel prebito glavo in izgledal mi je do kraja pijan. Sirena se je približevala....
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow, tole bo še zanimivo... Všeč mi je;)
Lp, No Name
Lp, No Name
4
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hej! super zgodba spremljam!!
lepo bodi!
lepo bodi!
4
Crazy Girl
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je! Spremljam!
0
I love book
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hej
super zgodba, jo spremljam
super zgodba, jo spremljam
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ja, odlična zgodba! Spremljam!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tole je kar super glede na to kaksna skrupucala nekateri pisejo- kar tako naprej. Upam, da bo tudi kaksen pogovor med liki v kasnješih delih- zaenkrat je samo monolog v Clowijinih misli.
Lp M
Lp M
0
Moj odgovor:
pomagalčica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
sabljanje
helouuuu imam opis sporta izbrala sem si sabljanje in našla sm vse podatke razen tega koliko dolgo traja igra. preizkala sem vse a ne najdem a li kdo ve---------
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)