Pozdravljeni! Tukaj po dolgem času četrti del:

:warning:kri :warning:nasilje :warning:veliko bolečine
________________________________________________

Potem se je ženska vrnila iz kombija. Nisem dobro videla, kaj drži, saj sem imela zaradi solz zamegljen vid. A kmalu je prišla dovolj blizu, da sem lahko videla. V roki je imela kovinsko palico, oziroma neko cev. To samo po sebi ni bilo tako grozno. A cev je bila na koncu čisto oranžna. Bila je razgreta in očitno je bilo, kaj je ženska s tem nameravala. Mučila me bo, dokler ne bom račun spremenila v zlato. Malo je manjkalo, da nisem izgubila zavesti. Na žalost. Če bi jo, nebi čutila bolečine, temveč bi samo mirno spala. A kaj bi mi to pomagalo. Ko bi se zbudila, bi me ta groza že čakala. S tem sem se morala soočiti zdaj. Ampak zakaj sem sploh razmišljala o tem? Ničesar nisem mogla storiti. Samo zaprla sem oči in glavo obrnila stran.
Ob sebi sem slišala korake. Nato pa mi je ženska rekla: "Iztegni roko." Bila je mirna, polna zavedanja svoje premoči.
Nisem si mogla pomagati, da nebi odprla oči. Čutila sem močno toploto, ki jo je oddajala cev in komaj sem se prepričala, da je najpametneje, da ubogam žensko in iztegnem levo roko. Tisti kadilec z dolgimi lasmi je z lahkoto strgal rokav moje najljubše oprijete majice. Bila je zeleno-rjave barve in odlično se je ujemala z mojo zlato ogrlico. Nato pa je ženska približala cev k moji podlakti in še preden se me je dotaknila, je bila vročina zelo boleča.
"Poslušaj," je rekla. "Ko tole spremeniš v zlato, bo bolečine konec. Razumeš?" Vprašanje na koncu je bilo retorično, saj bi bilo neumno, če bi mislila, da bom kar koli uspela še spraviti iz sebe.
A imela sem narobe. Vprašanje ni bilo retorično. "Razumeš?!" je tokrat rekel čokati kadilec in mi pod vrat pomolil nož, za katerega ne vem, od kje se je prikazal.
Pokimala sem, saj si nisem upala spregovoriti. In tudi najverjetneje nebi zmogla.
Ženska se mi je nasmehnila in trenutek, ko se je razgreta kovina bližala moji roki, se je zdel neskončen.
Potem, pa se je zgodil. Bolečina je iz mene iztisnila krik. Bil je tako glasen, da so me zabolela ušesa. Ali pa se je bolečina iz roke že takoo razvejala, da sem jo čutila tudi v ušesih. Tako me je bolelo, da sem v glavi prosila smrti. Potem pa mi je še eden od oboroženih moških pokril usta. In jaz sem imela desno nosnico zamašeno. Začela sem drseti s plastičnega stola, a me je čokati kadilec nasilno pridžal, da nisem padla. Račun mi je seveda že zdavnaj padel iz roke. Imela sem občutek, da mi bo celo telo eksplodiralo. Oziroma tega sem si prav želela. Da bi bilo konec tega trpljenja.
Glavni je takrat dvignil dlan in ženska odmaknila cev. A ni bilo olajšanja, ki sem ga pričakovala, saj me je še vedno neznansko bolelo. Je pa moški vsaj odmaknil roko z mojih ust, da sem lahko končno zadihala.
Glavni je tedaj pobral račun s tal in ga pomolil predme.
"Ga boš zdaj spremenila v zlato?" me je mirno vprašal.
"Ne znam," sem iz sebe iztisnila besedi.
A takoj zatem me je spet zadela še hujša bolečina. Lahko sem si predstavljala, kako se mi cvre koža, a nisem si upala pogledati. Spet sem začel vpiti, tako da se je spet pred mojimi usti pojavila umazana roka. Potem pa je moški spet dvignil dlan. Spet sem lahko normalno dihala, a bolečina je ostala. Manjša, vendar vseeno neznosna.
"Pa zdaj?" je vprašal glavni, a videlo se je, da pozna odgovor.
"Ne znam," sem spet rekla in pričakovala bolečino. Ampak še preden, je lahko ženska prislonila cev ob mojo roko
"Pridi, Vanja," je glavni rekel ženski, očitno Vanji. Šla sta stran od mene, verjetno se pomeniti, kaj z mano.
___________________________________________________________

Upam, da vem je bilo všeč, naslednji del pa bo malo bolj umirjen. (: