Živijo! Zdaj sem registrira!!!:grinning:

Opozorilo: :warning:nasilje :warning:kri

(tale del bo malo srečnejši od prejšnjih)Tukaj so še povezave do prejšnjeh delov:

https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ne-razumem-4-del
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ne-razumem-3-del
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ne-razumem-2-del
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ne-razumem-7

Tukaj pa je kratek opis, če je kdo začel brati na novo in se mu ne ljubi prebrati prejšnjih delov:
Zbudila sem se v skladišču - povsem očitno sem bila ugrabljena. Kmalu so me ugrabitelji začeli siliti, da račun spremenim v zlato, a mislim, da je logično, da to ni mogoče. Njim pa to ni bilo povsem logično in so me z nasiljem želeli prepričati, da jih ubogam. A tudi nasilje ni kos meji med naravnim in nadnaravnim.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Ne znam," sem spet rekla in pričakovala bolečino. Ampak še preden, je lahko ženska prislonila cev ob mojo roko, je glavni spet dvignil dlan, da bi jo ustavil."Pridi, Vanja," je glavni rekel ženski, očitno Vanji. Šla sta stran od mene, verjetno se pomeniti, kaj z mano.Opazila sem, da se tresem. Od bolečine, strahu in mrazu. iKaj bodo z mano?*i* Sem se spraševala. Napenjala sem ušesa, da bi slišala glavnega in Vanjo, a nekako ju je preglasil moj srčni utrip. In seveda bolečina, ki je zameglila vse moje čute. Poskusila sem brati z njunih ustnic, a bila sta predaleč stran in nikakor nisem mogla razločiti, kaj naj bi pomenilo konstantno odpiranje in zapiranje ustnic. Me bodo izpustili ali me ubili? Dve tako različni stvari. Umreti, ali preživeti, to se je slišalo kot črna ali bela. In ta odločitev je bila odvisna od dveh norcev, ki sta verjela, da lahko neko povsem običajno dekle spremeni papir v zlato. Nisem verna, a vseeno sem prosila boga, da bi mi pomagal.Potem pa sta se ta dva norca obrnila in začela hoditi proti meni. Bila sem še bolj prestrašena in dihanje se mi je noro pospešilo. Poskušala sem ga umiriti a ni šlo. Upanje, da bom preživela se je manjšalo z vsakim njunim korakom in ko sta se ustavila ga skoraj ni več bilo.
"Poslušaj," je rekel glavni. Izraz na ženskinem obrazu, je dajal vedeti, da ni preveč zadovoljna z njegovo odločitvijo. In pri njej je bilo očitno, da bi me najraje ubila, torej...
"Mi bomo odšli in te pustili tu."
Bila sem tako vesela, da sem komaj zadržala smeh. Kotički ust so se mi sami od sebe ukrivili navzgor.
"Ampak," je rekel. "Če slučajno kdo izve za to, kar se je zgodilo tu, bom razumel, da si za to kriva ti in prišli te bomo ubit."
Prikimala sem.
"Torej, ko te bo kdo uprašal kaj se je zgodilo, boš rekla, da te je pretepla skupina mladih ljudi, ki so bili očitno pijani. Ne spomniš se dobro njihovega izgleda, a veš, da je imel glavni rjave lase in debelo črno bundo."
Spet sem prikimala in nenadoma je veselje prekrilo bolečino.
"Ko se odpeljemo iz parkirišča, ostaneš čisto pri miru, in počakaš, da te nekdo najde," mi je ukazala ženska.
Potem mi je tisti kadilec z dolgimi lasmi rekel: "Pojdi dol iz stola."
Ko sem sposkusila vstati, me je presenetila moja teža, noge pa so me pustile na cedilu, tako da sem se zgrudila na tla. *i*Au.*i* Bolečina mi je spet prepojila telo in šele tedaj sem začutila, da mi je slabo. Ob tem se je dolgolasi kadilec glasno zasmejal in vzel stol. Nato sta kadilca med smehom odšla proti kombiju. Ko so se proti kombiju odpravili še glavni, ženska in tista dva oborožena moška, sem slišala pripombo, ki me je še najbolj pretresla.
"Šef ne bo vesel," je rekel glavni.
To je pomenilo, da ne gre za samo kup norcev. Gre za celotno organizirano odpravo, ki ima nekje drugje šefa. Šefa, ki očitno išče osebo, ki bi lahko spremenila papir v zlato. Oziroma mafijo, ki je prepričana, da obstajajo ljudje, ki lahko spreminjajo predmete v zlato.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Upam da vam je všeč, nov del prede kmalu!

Imejte lepe počitnice in čim več se zabavajte!:grin: