1. del
Če bi me kdaj vprašali kakšno je bilo moje življenje vam ne bi vedela odgovoriti. Vendar zdaj, ko s peresom drsim po teh straneh dobivam jasne podobe vsega kar se mi je pripetilo.

Vse se je začelo, ko sem prvič odprla oči in zagledala nasmejano vendar izmučeno žensko podobo. Vzela me je k sebi in si me privila na prsi. Moja mama ni bila običajna ženska za sabo je skrivala temno preteklost o kateri ni nikoli spregovorila. Ves čas sva se selili, ko sem se končno navadila na ljudi in se počutila zadovoljno sva morali iti. Vedno sem bila jezna nanjo obenem pa sem vedela,da me hoče le zaščititi. Vendar me je vseeno motilo, da nisem vedela pred čim beživa do tistega dne.
"Julie!" ozrem se po bregu gor. K meni prihaja Ines moja najboljša prijateljica vsaj dokler se spet ne preselim. Frcne me po glavi včasih je malo nadležna vendar jo imam vseeno rada." Nekam zgodnja si?" reče. "To bi bolj rekla za tebe" ji odvrnem. " Ja, mogoče res stari me je vrgel iz postelje. Češ naj se zgledujem po tebi in nekaj naredim" obe bušneva v smeh. Ker imam že polno vedro se počasi odpravim gor Ines tako ali tako rabi precej časa. Ponavadi se nastavlja fantom, ki se odpravljajo lovit ribe. Ko tako stojim tam in gledam naokoli vidim,da me opazuje nek moški. Pobližje si ga ogledam vendar ga ne prepoznam. Obrnem se vstran,da ne bi izpadla butasto. Čez čas zaslišim korake hitro se obrnem vendar prepozno,ker že stoji pred mano. Nekaj časa se gledava potem pa se predstavi " Geralt, vam na uslugo" ne morem skriti presenečenja poleg tega ima severnjaški naglas. " Gospod... Geralt mislim,da ste me z nekom zamenjali. Lep dan še naprej" mislim oditi dokler. " Poznam vašo mati Diot ali?" to pa je že preveč hvala bogu, da mu kažem hrbet drugače bi se takoj izdala. " žal mi je ampak res ste se zmotili" kako slabo lažem, zagotovo mi ne verjame. Kot sem pričakovala se to tudi zgodi " Ni slabo ampak me ne boste preslepili. Prosim odvedite me k Diot" Poskušam se izmazati vendar me pokliče Ines. Na bregu ni nikogar razen mene in tega Geralta,zato se vdam. Ines z pogledom nakažem naj ne hodi sem in tujca odvedem do hiše.
Geralt ne črhne niti besedice do hiše. Potrkam,nič. Potrkam še enkrat, že se sprašujem kje je mama dokler ne zaslišim korakov. Geralt se premakne in zagledam, da v rokah drži meč pripravljen, da z njim useka po mami.Otrpnem od strahu in se ne morem premakniti. Mama odpre vrata pripravim se na najhujše. Vendar Geralt povesi meč. "Mama kaj se dogaja?". Tujec vstopi v hišo in zapre vrata za sabo mama pa mi medtem naroči naj počakam zunaj. Tako sedim na pragu skoraj četrt ure in premišljujem o vsem mogočem. "Kaj se bo zgodilo? Ali ima ta tujec kaj veze z mamino preteklostjo, zagotovo" in še in še. Umiram od radovednosti, tu in tam slišim kakšne glasove to pa je tudi vse. Potem se odprejo vrata mama me povleče notri. Stojim tam in ju gledam. "Julie, prosim ne prestraši se to je moj dolgoletni prijatelj nič ti ne bo naredil" Z njim boš odpotovala na sever tam boš nekaj časa varna. " Kaj?!" Vzame mi sapo. " Kaj se dogaja, ti lahko greš zraven vedno sva bežale skupaj, kaj je zdaj drugače?". " Poglej, nimam časa razlagati in ne morem z vama, le upočasnjevala vaju bi. Vzemi to culo". V roke mi porine majhno vrečko in še nekaj drugega. " Kaj je to?" " Medaljon, ki mi je dala tvoja babica, njej pa njena mama in tako dalje. Ogledam si ga.Na njem je nekakšen grb več ne prepoznam pisava mi ni poznana. " Nadeni si ga vendar". Objame me ulijejo se mi solze." No no ne joči se še bova videle, vendar je zdaj pomembno, da si na varnem". " Čas bi bil, da greva" Šele zdaj se zavedam, da je tujec še vedno tu. " Seveda, pridi Julie". Odpravimo se do hleva tam je seveda moja kobila Trea. Osedlam jo in Geralt osedla svojega črnega konja. Še zadnjič se poslovim od mame potem pa vzpodbodem Treo in z tujcem odjezdiva na sever.