"A ni tako, da ne smemo izven klana?" je Siara vprašala, ko so prestopili mejo klana.
"Ti si tista novinka kajne? Raje utihni in mi sledi. Sicer z mano ne boš prišla prav daleč" ji je siknil v odgovor, Siaro pa je prijelo, da bi mu tisti trenutek zabusila kakšno ostro besedo, ali pa kar stopila na nogo. Vseeno se je v svoje dobro zadržala in molče nadaljevala pot skupaj z ostalimi prijatelji.
Mraz jim je rezal v kosti in še tako topli plašči iz pravega kožuha jih niso pomagali ogreti. Lord se še kar ni ustavil in zavili so iz gozda. Tako jim je le še otežil shajanje. Namreč, ko so zapustili gozd, so izgubili drevesa, ki so jih ščitila pred ledenim vetrom. Zdaj je mraz v kosti zarezal še dvakrat močneje in prsti so jim otrpnili. Siara jih je tiščala v žepe, ampak ni bilo kaj dosti bolje. Tako so nadaljevali pot in počasi je skupina otrok težko dohajala lorda, ki ni upočasnjeval koraka ali kazal, da ga zebe.
Hodili so po planoti, ku jo je v celoti pokrivala debela plast snežne odeje. Pot ni bila uhojena in okolu sebe so videli samo belino snega. Bili so že vsaj dva kilometra stran od klana, pa vendar je bilo videti mogočno kraljestvo klana luči. Toda toda to ni bila edina stvar, ki jo Siara lahko ugledala. Na severu je bil klan luči. Toda na jugu je bil še eno kraljestvo. Bilo je večje in mogočnejše. Siara je vedela, da obstajajo še trije klani, pa vendar ni poznala imen.
V daljavi je bilo videti še eno kraljestvo, pa vendar zelo slabo, saj je tisti konec zajel močan snežni metež. In bližal se je tudi skupini.
Siara je pričakovala še zadnji grad, klan ali kraljestvo. Toda videla je samo tri. Na zahodu je bil le temen siv oblak.
Še naprej so hodili in na koncu prišli do majhne hišice, središča ozemlja Zenobiele. Zenobiela je pripadala vsem klanom in morali so si jo deliti. Siara je nek večer v knjigi prebrala legendo, da, če si ozemlja ne bodo delili, da bo izbruhnila vojna in pokončala vse klane.
Hišica je imela vrata, ampak so bila zaklenjena. Seveda se je lord ustavil pred hišico in še naprej so zmrzovali na mrazu.
"Tako. Tukaj smo. To je središče skupnega ozemlja klanov, ozemlje Zenobiele. Na njega ne zahajate razen, če vam tako ukaže sama kraljica" skupina otrok je pokimala.
"Zdaj pa za ogrevanje odtecite dvajset krogov okoli te hiške" Siara in Joon sta sočasno vzdihnila, potem oba pogledala v tla in se pridružila prijateljem ne, da bi med seboj rekla kakšno besedo.
Po mučnih dvajsetih krogih so se ogreli vsaj toliko, da jih ni več zeblo v prste. Ampak bili so tako utrujeni, da bi lahko vsi popadali na tla, ampak niso, ker je bil na tleh sneg.
"Zdaj imate pet minut pavze, potem pa bomo tekli nazaj do klana" Siara je izbuljila oči.
"To je vsaj dva kilometra" je šepnila Asherju.
"Misliš samo dva kilometra? To je za prvič. Potem bomo tekli veliko več" lord jo je slišal šepniti Asherju in ji z resnostjo v očeh 'odgovoril' na vprašanje.
Siara se je za vsak primer obrnila stran od lorda in potem zavila z očmi. Odločila se je, da razjasni stvari z Joonom. Konec koncev je tukaj komaj nekaj dni in ni si šelela, da bi ji zameril.
Joon je sedel na kamnu pri vhodu v hiško in razmišljal. Zdelo se mu je, da je bilo jutro idealen čas, da Siari pove kaj čuti in potem, ko se je prikazala z Asherjem mu je to dalo misliti. Tako ali tako jo je poznal le nekaj dni. To bo moralo še počakati. Naj jo še malo spozna in potem bo vedel ali je prava. Iz razmišljanja o njej ga je prebudila prav ona.
"Joon, pogovoriti se morava" pogledala ga je z velikimi zelenimi očmi.
"Siara, poglej"
"Res je nujno. Prosim dovoli mi, da ti povem" ga je prekinila in še vedno upirala upajoči pogled vanj.
"Poglej, če je kaj v zvezi z Asherjem, potem vedi, da nisem jezen nate. Sicer pa nisem pri volji za pogovor" nato je vstal in se vrnil k lordu, ki je že zbiral skupino, da se vrnejo.
Siara je po zelo kratkem pogovoru ni vedela kaj naj čuti, saj je kljub Joonovemu odgovoru čutila, da ni vse v redu.