hej! Pred vami je malo krajši del... Uživajte!

*i* Ponovno sedim na avtobusu. Gledam tisto čudovito nebo... Ko spet zagledam tisto zeleno piko na nebu se zavem, da moram izstopiti že prej... Preden avtobus raznese. A kaj, ko ne morem vstati. Ko mi končno uspe, so vrata zaprta, ne morem jih odpreti in avtobus raznese skupaj z mano. Vidim objokane obraze mojih strašev, samo da tokrat ne jokata od sreče, ker sem živa, ampak od žalosti, ker sem umrla. *i*

Sunkovito se dvignem iz postelje in hitro diham. Vsa prepotena sem. Ozrem se po sobi. Moj računalnik je temen in na otip gotovo mrzel, a je vsaj tih.
Nikoli si nisem mislioa, da me bo po tistem, kar se mi je zgodilo tlačila mora. Mogoče bi to morala pojasniti: ko sem se peljala iz treninga baleta, je avtobus, v katerem sem bila, razneslo. Oziroma so ga razstrelili. Nihče ne ve, kdo. Tudi celotne Fužine so opustošili. ln več orajev po svetu tudi. Poročajo o več razmesarjenih truplih (na srečo ne v Sloveniji), ki so jih našli, vsem pa ke manjkalo srce. Ponekod so pobili celotne družine, jim iztrgali srce in pobrali vso zlatnino. Tudi rudniki zlata in zlatarne so izropane, delavci in prodajalci 0a prav tako brutalno ubiti. Kdo pa jih je ubil, jim iztrgal srce in odnesel zlato, to pa se sprašuje ves svet in nihče ne pozna odgovora.