Vse je mirno. Opazujem kapje, ki drsijo po oknu navzdol. Za sabo brišejo cvetni prah, ki se je prejšnji večer nabral na oknu. Počasi se vrtim na stolu in razmišljam kaj naj počnem. Zunaj dežuje tako, da ven ne morem. Nočem spet cel dan viset za računalnikom ali na telefonu in spuščati dneve v nič. Ne maram elektronike. Ne razumem kako se lahko ljudje počutijo super in cel dan visijo v sobi za ekrani. Rada bi živela 30 let nazaj. Vse je bilo tako mirno. Manj drame, manj vsega.
Vednjo manj razumem mami in očima. Vsak njun dan je isti. Ležita v dnevni sobi na kavču in gledata televizijo. Nikoli jima nočem biti niti podobna.
Ko odrastem želim potovat….ampak počasi se rabim sprijaznit, da verjetno nikoli ne bom. Glede na to kako se cene višajo in na to da sem padla letnik, kaže precej slabo. Sovražim srednjo šolo. Edina dobra stvar je, da se septembra prešolam. Osnovna šola na katero sem hodila je bila majhna. Imela sem kar vredu uspeh in vsi so me imeli radi ter me spoštovali. Nikoli nisem imela problema, da se med sošolci ali učenci iz drugih razredov nebi vredu počutila. Seveda je prišlo do kakšnih konfliktov, a nikoli nič večjega. Res sem uživala. A ljudje smo narejeni tako, da vedno upamo in pričakujemo nekaj boljšega. Komaj sem čakala srednjo šolo…pa vendar ni bilo tako super kot sem mislila da bo.
Ko sem prišla v srednjo šolo se je vse spremenilo.
Bila sem samo številka. Ljudje se ti brez sramu smejijo v obraz in te spotikajo po hodnikih. Vem, da sem drugačna in zavedam se kaj se je vse dogajalo to šolsko leto….pa še vedno ne razumem zakaj so se do mene obnašali kot do živali. Sovražim jih. Zato sem tako srečna, da septembra odhajam. Nova šola. Novi ljudje. Lahko bom hodila okrog neponižana. Brez predsodkov. Nov človek. Svetu se bom lahko predstavila kot bom želela. O meni bodo lahko vedeli samo toliko, kot jim bom dovolila da vejo. Iz sebe bom lahko naredila novo osebo. Končno bom lahko normalna…

Zgodba je izmišljena.
Po dolgem času sem spet spet začela pisat zgodbo. Upam, da ste uživali v tem kratkem delu.