Sem Lea in stara sem 14 let. Hodim v deveti razred. Imam medeninaste, puhaste ter valovite lase, ki vedno dišijo po češnjah ter velike čokoladne oči v katerih se večkat izgubijo moje velike zenice. Ustnice imam rahlo rdečkatse in lica mi krasijo majhne, zlate pegice. Imam dva starejša brata. Enemu je ime Lan in je star 16 drugemu pa Aleks ter bo kmalu dopolnil 18 let. Rada se oblačim v belo ohlapno majico ter oprijete že rahlo zbledele kavbojke. Sovražim to, da je moja družina bolj premožna od mojih sošolcev. Zato sem deležna veliko zabadljivk, ki jih raje ne bom omenjala. Živim v Ljubljani čisto blizu centra. Mogoče poznate tisto bogato sosesko z velikimi modernimi hišami? No... Tam me najdete.

*****


"Češnjica moja!"
Me pokliče najboljša prijateljica, ko me zagleda na šolskem hodniku. Ima skoraj bele, ravne lase ter modre oči. Že vem kaj sledi...
"Si danes prosta po pouku? Lahko bi šli k tebi domov in prosili tvoje starše za denar za po nakupih?"
Ja, točno to. Vedela sem!
"Poglej Gaja danes res nimam časa."
Sem se zlagala ter rahlo zardela. Gaja mi je namenila žalostni pogled se obrnila ter odhitela stran. Vidite! Tako je, če so ljudje s tabo prijazni samo zato, da nekaj dobijo. Ampak tega sem že navajena. Še sreča, da sem pripravila načrt. Sem si mislila ter se rahlo nasmehnila samo za drobec... Tako, da so se mi konički ustnic le rahlo ukrivili.

*****

Oblekla sem se v najbolj uboge obleke, ki sem jih našla v omari. Star a vseeno puhast pulover, ki je še vedno nosil moj vonj po češnjah. Z flomastrom sem prekrila bogato znamko ter pod njo napisala Pepco. Se tako napiše? Ne vem. Zadnjič sem jo videla na eni izmed oblek od Gaje, ko je poskušala moja oblačila ter se fotografirala z njimi. Ahhh najboljša prijateljica pa taka. Namesto dragih a vseeno zbledelih (starši te kavbojke naravnost sovražijo) kavbojk nase navlečem trenirko zelene barve ter iz nje izpraskam napis NIKE. Iz las si snamem zlato sponko ter jo nadomestim s sponko z ponijem. (Kakšna sramota) Od svoje žepnine vzamem ubogih deset evrov ter stečem v Pepco? po čevlje na katerih na veliko piše Pepco. V tako bogati soseski sem s takimi oblačili res videti smešno, ne še huje SRAMOTNO.
Naslednji dan v šoli so me vsi vprašujoče ter zaskrbljeno opazovali. Gaja se me je izogibala na dolge razdalje.
Med odmorom je do mene prišla sošolka Ela. Tudi ona je premožna in jo res občudujem. Ima lepe, svetleče lešnikove oči ter malo bolj svetlo rjave oči od mene. Res je najlepša na šoli in ne bom se lagala, da ne čutim niti kančka ljubosumja.
"Hej, Lea... Kako si danes?"
Me prijazno vpraša ter svoje tople oči uperi vame.
"Vredu... Ti?"
Jo z nasmehom vprašam. V odgovor skomigne ter mi pomigne naj ji sledim.
"Nekoga ti bi rada predstavila. Nov je na šoli... In tebe sem dodelila, da mu razkažeš šolo. AMPAK lepše se moraš obleči."
Je med hitro hojo dejala tako, da sem jo komaj dohajala.
"NE pod nobenim pogojem se ne bom preoblekla! Stalo me je natančno 10€!"
Spogledali sva se ter se zatopili v glasen smeh. Mogoče ni ta šala smešna za vse ampak midve sva jo razumeli...
"Prav naj ti bo ampak vedi, da mu predstavljaš šolo!"
"Mu?"
"Ja,
fant je... Ime mu je Erik in bo v našem razredu."
Pokimala sem ter ji sledila. Kmalu sva se vstavili pred vhodnimi vrati. Najprej sva čakali nato pa se je iz ovinka prikradel... Kaj on... Ne! Joj! Zakaj? Bil je tako čudovit, da se bi najraje zakopala v tla ter se tako opremljena ne bi več vrnila. Imel je skodrane črne lase ter zelenkasto, rjave oči. Ko naju je zagledal se je sladko nasmehnil ter MI pomahal. Pomahala sem mu nazaj.
"Najprej mu predstavi spodnje nadstropje potem klet in nato najvišje naadstropje."
Mi je Ela šepnila nato pa odšla.
"Hojla!"
Me je s toplim glasom pozdravil. Najraje se bi stopila ampak saj sem Lea! Jaz se NIKOLI ne zaljubim!
"Živjo."
Sem kar se da mirno rekla ter ga hladno pogledala.
"Khm... Mi bi pokazala šolo?"
Je živčno vprašal.
"Ja, no! Počasi!"
Sem dejala. Vedela sem, da nisem prijazna a, če se bi sprostila se bi stopila kot led v puščavi.
"Torej tole je spodnje nadstropje, ki je namenjeno prvi triadi."
Sem rekla ter ga hitro vodila po šoli. Joooj odmor se bo kmalu končal! Moram pohiteti. Med predstavitvijo me je zamaknjeno opazoval na koncu pa mi je dejal.
"Tudi ti vohaš češnje?"
"To sem jaz."
Sem resno odgovorila in Erik se je zarežal. Raje ne bi videla kako je zardel, ko je opazil, da se ne smejim.
"Oh, lepo... Češnja!"
Je nagajivo rekel. Nisem se nasmehnila on pa.
"Prooosim se lahko nasmehneš?"
Me je rotil. Nasmehnila sem se. V tistem trenutku je zazvonilo in spet sem imela pouk. Nisem opazila kako me je še dolgo po tem očarano opazoval.