Občudujem te, kako se steguješ po nebu,
Poln čudes o tem večnem pobegu,
Opazujem te tvoje dolge korake,
Ki se počasi prelivajo v obzorje.

Glej te tvoje mogočne krajce, ki zbledijo v nebeški smeh,
Te s soncem obsijanim gledati pa najslajši greh,
Ko te palete vesoljskih čustev obletavajo,
Me vsakič znova odkritja srca spreletavajo.

Četudi te opazujem s tal mehke zemlje,
Me odpelješ na vse poti nepoznane,
Ker čeprav vidim le eno tvoje lice,
Me zaobjameš v svoje neskončno obličje.

Če zaradi tebe kaj nepomembnega zamudim,
Verjemi, ob tebi rade volje na vse pozabim,
Ko me prevzame vsa ta tvoja lepota,
Sem končno kot neokrnjena gladina mirna.

----
Ojla!
Se že dolgo nismo kaj videli, moji dragi pilovčani, sem vas morala malo spet obiskat, reden objavim mesečni wrap up
Jaz sem prav tako kot Manon potovala prejšnji teden in sicer v Amsterdam in pač seveda ko sem videla oblake in se do ušes zatreskala vanje sem mogla cel let tja pisati to pesem, da sem se izpovedala To je tisto ko rečem da bom gledala serijo na letalu in potem zapravim vso uro in pol s slušalkami v ušesih (Hozierja sem poslušala, kot se spodobi), pogledom uprtim skozi okno in mojim zvezkom s pesmimi na kolenih. (Pejte prebrat tudi The sea od Manon Whitethorn mimogrede, to je nujno)

~Z ljubeznijo, Raven <3