Pisalnica😎🏃♂️⚽️👏🇸🇮☀️🏟 Odločilna tekma
2
Tukaj je druga zgodba, emoji-ji prihajajo od Football player 7. Če še komu ni jasno kakšna zgodba je to naj pogleda sem: https://www.pil.si/forumi/igralnica/zgodbe-iz-emoji-jev
----------------------------------------------------------------------------------------
Nekega dne se je 14-letni fant po imenu Jan odpravil na trening nogometa. Oboževal je treninge. Njemu je vedno bilo kulsko igrati nogomet. Njegov oče je z njim že od tretjega leta igral nogomet na dvorišču. Za življenje se je rad žogal z prijatelji. A treninge je imel najrajši, saj se je tam vedno še bolj poboljšal. Če je to sploh bilo mogoče. Jan je bil najboljči v ekipi. Čeprav je ponavadi imel na tekmah imel vlogo golmana, je bil najhitrejši in je imel od vseh največ kondicije in moči. Trener je bil očaran od talenta, ki ga je imel Jan.
Danes so imeli zadnji trening pred tekmo,ki je določila zmago, ali pa samo 2. mesto. Njegova ekipa bi lahko prišla v 1. ligo, če bi zmagali. Zato je danes še posebej trdo treniral. Trener je bil spet zelo ponosen nanj.
Naslednji dan, ko si je Jan v garderobi oblekel dres, na katerem je odzadaj pisalo Oblak in številka 1, je bil zelo živčen. Kaj, če bo vse žogre spustil v gol? Kaj, če bodo zgubili? Ogrel se je in čez 15 minut se je tekma že začela.
V 11. minuti je nasprotni igralec pritekel proti golu in žogo zabil s polno močjo v gol. Jan niti prišel ni do tega, da bi skočil, tako hitra je bila žoga. Od tega trenutka je Jan vedel, da se z nasprotno ekipo ne da hecat. Vodila je za eno točko.
Čez 20 minut je njihova ekipa končno imela priložnost zadeti gol in Janov soigralec je izvrstno zadel gol. Zdaj je stalo 1:1.
Jan je čez 5 minut spet mogel braniti žogo - tokrat z uspehom. Njihova ekipa je spet imla žogo. Napadla je nasprotno ekipo in - spet zadela gol! Zaslišal se je glasen aplavz slovenskih navijačev. Sonce, tako kot nasprotna ekipa, ni imela usmiljenja. Zdaj je še bolj žgalo na igrišče. Jan je spet zadržal žogo, ki je skoraj ušla v njihov gol in tako so tudi do konca igre vodili z 2:1. Ko je sodnik zažvižgal konec igre, so cele tribune polne navijačev prepevale "kdor ne skače ni slovenc". Zmagali so! Edini kdor ni bil vesel, je bila nasprotna ekipa. Povešeno je šla iz igrišča. Janova ekipa pa še je pozno v noč praznovala zmago.
Ta tekma je bil prvi korak kariere za tega izjemnega fanta: Jana Oblaka.
*i*Konec*i*
----------------------------------------------------------------------------------------
To je bila druga zgodba, upam da vam je tudi ta všeč:wink:
Lp, elvi:turtle:
----------------------------------------------------------------------------------------
Nekega dne se je 14-letni fant po imenu Jan odpravil na trening nogometa. Oboževal je treninge. Njemu je vedno bilo kulsko igrati nogomet. Njegov oče je z njim že od tretjega leta igral nogomet na dvorišču. Za življenje se je rad žogal z prijatelji. A treninge je imel najrajši, saj se je tam vedno še bolj poboljšal. Če je to sploh bilo mogoče. Jan je bil najboljči v ekipi. Čeprav je ponavadi imel na tekmah imel vlogo golmana, je bil najhitrejši in je imel od vseh največ kondicije in moči. Trener je bil očaran od talenta, ki ga je imel Jan.
Danes so imeli zadnji trening pred tekmo,ki je določila zmago, ali pa samo 2. mesto. Njegova ekipa bi lahko prišla v 1. ligo, če bi zmagali. Zato je danes še posebej trdo treniral. Trener je bil spet zelo ponosen nanj.
Naslednji dan, ko si je Jan v garderobi oblekel dres, na katerem je odzadaj pisalo Oblak in številka 1, je bil zelo živčen. Kaj, če bo vse žogre spustil v gol? Kaj, če bodo zgubili? Ogrel se je in čez 15 minut se je tekma že začela.
V 11. minuti je nasprotni igralec pritekel proti golu in žogo zabil s polno močjo v gol. Jan niti prišel ni do tega, da bi skočil, tako hitra je bila žoga. Od tega trenutka je Jan vedel, da se z nasprotno ekipo ne da hecat. Vodila je za eno točko.
Čez 20 minut je njihova ekipa končno imela priložnost zadeti gol in Janov soigralec je izvrstno zadel gol. Zdaj je stalo 1:1.
Jan je čez 5 minut spet mogel braniti žogo - tokrat z uspehom. Njihova ekipa je spet imla žogo. Napadla je nasprotno ekipo in - spet zadela gol! Zaslišal se je glasen aplavz slovenskih navijačev. Sonce, tako kot nasprotna ekipa, ni imela usmiljenja. Zdaj je še bolj žgalo na igrišče. Jan je spet zadržal žogo, ki je skoraj ušla v njihov gol in tako so tudi do konca igre vodili z 2:1. Ko je sodnik zažvižgal konec igre, so cele tribune polne navijačev prepevale "kdor ne skače ni slovenc". Zmagali so! Edini kdor ni bil vesel, je bila nasprotna ekipa. Povešeno je šla iz igrišča. Janova ekipa pa še je pozno v noč praznovala zmago.
Ta tekma je bil prvi korak kariere za tega izjemnega fanta: Jana Oblaka.
*i*Konec*i*
----------------------------------------------------------------------------------------
To je bila druga zgodba, upam da vam je tudi ta všeč:wink:
Lp, elvi:turtle:
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(147)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
