ODMEV IZDAJE 1. del
24
1. Valeria
Ljudje večinoma tečejo za neko formo telovadbe, toraj da se gibajo. Naketeri tečejo za zabavo. Spet eni pa tečejo, da pobegnejo resničnosti. Jaz tečem, da zbežim. Pobegnem. Izginem. Če želiš pobegniti, moraš poskrbeti za par stvari. Moraš teči dovolj hitro, dihati enakomerno in skozi nos, delati moraš ravno pravšne korake, gledati pod noge, a se vseeno osredotočati na to, kar je pred tabo. Če hočeš uspešno pobegniti, velja eno pravilo, ki ga ne smeš prekršiti. Nikoli se ne oziraj nazaj. Danes sem prekršila to pravilo.
*
Bila sem na trgu, v svoj žep sem si tlačila veliki rdeči jabolki. Dvignila sem glavo in pogledala naokrog, če se je prodajalka morda vrnila. Ni je bilo, in zadovoljno sem zavzdihnila. Nisem rada kradla, a res nisem imela druge izbire. Mama mi je dala denar, a sem ga zapravila na novem nožu. Te stvari niso bile poceni, morala pa sem si priskrbeti drugega zaradi, hm, no, mojega hobija. Če bi ji povedala, da mi je zmankalo denarja, bi zagotovo kaj posumila in ne morem si prioščit napak. Nosila sem debeli volnen plašč, čeprav je bilo sredi pomladi. Mama je vztrajala, da si ga nadenem, za vsak slučaj, če bi začelo deževati. Nisem ji hotela ogovarjati. Že tako se ne razumema ravno dobro. Nikoli si nisva bili preveč blizu, še bolj pa sva se oddaljili po Matteovi smrti. Nosila sem moja najljubšo obleko, ki mi je segala do kolen. Bila je zelene barve, okrašena z rdečimi vrtnicami. Bila je moja najljubša, saj naj bi mi jo moj oče podaril, ko sem se rodila. Pripadala je njegovi mami, moji babici. Nikoli nisem spoznala svojega očeta. Izginil je pred mojim rojstvom. Mama o njem ni rada govorila in se je, ko sem povprašala po njem, vedno razjezila, zato nisem drezala v njo. Priznati sem si morala, da sem se velikokrat spraševala, kaj se je zgodilo z mojim očetom, a nikoli nisem imela tako velike želje, da bi sama izvedela. Vedela sem samo, da je mojo mamo zapustil malo pred mojim rojstvom.
Ni zvenel, kot ravno najbolj prijeten in zanesljiv človek. V žep svojega plašča sem lahko spravila le dve jabolki, kar me ni ravno najbolj razveselilo. Rabila sem jih okoli deset, morda malo manj, a dve že zagotovo ne bi bili dovolj. Že sem hotel odhiteti domov, po kakšno košaro, ko sem zagledala kraljeva stražarja. Na glavo sem si pograznila kapuco in se zagledala v tla. Zavedala sem se noža v mojem škornju, a nisem bila prepričana da bi ga lahko izvleka dovolj hitro, če bi me poskusila ujeti. Ignoriraj me, ignoraj me, sem ves čas ponavlja v svoji glavi. Na mojo srečo, sta me stražarja ignorirala in hitro sem odhitela proti domu. Ko sem tekla po blatni potki do doma, sem razmišljala kaj bi se zgodilo, če bi me razkrili. Bi me javno ubili?Mučili? Me zaprli v ječe, v katerih bi gnila do konca svojih dni? Stresla sem svojo glavo.
„Moram misliti pozitivno”, sem si zamrmlala.
Nihče me ne bo dobil, vse bo v redu. Odšla bom domov, šla po košaro, se vrnila na trg in vzela še preostala jabolka. Spet se bom odpravila domov, mami dala jabolka, da bo z njimi spekla jabolčne pite. Umila se bom in šla spat. Vse bo v redu. Večkrat, ko sem si to ponovila, bolj sem si verjela. Med hojo sem opazovala naravo: velika drevesa, polna divjih sadežev, strupen grmičevja, visoka trava, ki je ni nihče ostrigel, ptičje čivkanje, šumenje listvo in žvrbotanje potoka. Kmalu, sem za vogalom, na prazni jasi zagledala majhno leseno hiško. Pospešila sem korake in kmalu prispela do štirih lesenih stopničk. Stopila sem na prvo in ostale tri prestopila. Ko sem stopila na verando, so se pred mano pojavila vhodna vrata. Prijela sem kljuko in jo zavrtela. Stara lesena vrata, so se škripajoče odprla. Zagledala sem znan hladen kamnit hodnik. Stopila sem noter in hitro zaprla vrata. Sezula sem si svoje blatne škornje in hitro vzela nož ter si ga stlačila v rokav. Z bosim stopalom sem stopila na marmonove ploščice. Začutila sem mrzlito ploščic in naredila še en korak. Na ravnost od hodnika, so bila še ena lesena vrata. Zavzdihnila sem. Ta so bila še starejša in še težje jih je bilo odpreti. Z vso svojo močjo sem se zagnala v njih in jih -hvala bogovom- tudi odprla. Planila sem v kuhinjo, v kateri je stala moja mama. Naša kuhinja, je bila tako kot naša celotna hiša, zelo skromna. Na levi strani je imela umivalnik, štedilnik na vžigalice in veliko, ampak ne, res veliko predalov. Naravnost od vrat je bilo ognjišče, v katerem so toplo žareli oranžkasti plameni. Na desni strani sobe je bila preprosta lesena miza, ki jo je lesar izdelal, v zameno za mamine domače piškote. Okoli nje, je bilo postavljenih osem stolov, med katerimi sta dva že skoraj razpadla. Moja mama je nad kamnitim umivalnikom in čistila ribo. Riba je bila rdeče barve, njene oči pa so sijale temno vijolično. Bile so na širko odprte in zdelo se je, da kričijo „Pomagaj mi!” Mama se je obrnila proti meni, njen predpasnik je bil ves zapackan od ribje krvi. Na njene rjavkaste oči so podali črni prameni njenih las. Čeprav so bile njene oči toplo rjave barve, njen pogled ni bil niti malo blizu toplega.
„Imaš jabolka?” me je vprašala z neprijaznim tonom. Vedno je verjela, da sem jaz kriva za Matteovo smrt, zato nisem bila ravno ena izmed najljubših otrok. Že pred njegovo smrtjo, je moja mama imela nekaj proti meni. Vrgla sem ji dve jabolki in ji odkimala.
„Moji žep je imel prostor samo za dve. Prišla sem nazaj po košaro.”
Pogledala sem po sobi in zagledala košaro, ki je ležala pri mizi. Odhitela sem do nje in jo zgrabila. Bila je bele barve, narejena je bila iz brezinih vejic. V moje roke se je ravno prav prilegala, čeprav je pripadala moji mlajši sestri.
„Kaj stojiš, no? Pohiti, drugače greš sama nabirat jabolka”, mi je zagrozila.
“Ja, ja, saj že grem”, sem zamrmlala in odhitela nazaj na hodnik. Ponovno sem obula svoje usnjene čevlje. Bili so že zdelani: podplati so že skoraj odpadli, bili so umazani, imeli so tudi luknje. Mama mi je večkrat ponudila nove čevlje, a sem jo vedno zavrnila. Nekako sem se navezala na njih. Res je, da so od zunaj zgledali kot zelo stari usnjeni škornji, a so bili moji zelo stari usnjeni škornji. Odprla sem vhodna vrata in vdihnila svež zrak. Mimo mene je priletel bel metulj.
„Prekleto,” sem zavzdihnila. V moji deželi je bil bel metulj povezan s slabo srečo. Slišala sem že, da v sosednjem kraljestvu slabo srečo predstavlja črna mačka, kar mi je bilo precej smešno. Tukaj, je črna mačka prikazovala premožnost in moč- vsaka bogatejša družina je imela vsaj eno. Slišala sem že govorice, da je kraljeva družina imela preko petdeset črnih mačk. Pri nas, so tudi zvezna znamenja vzeta resno. Sama sem škorpijon, in ljudje so se nas bali, tako da tudi drugače nisem imela veliko sreče in prijateljev. Ko sem že pri prijateljih, sem se v vseh osemnajstih letih mojega življena spoprijateljila le z eno osebo, pa še on se je preselil pred osmimi leti. Po tem, sem obupala s sklepanjem novih prijateljstev. Saj ne, da nisem hotela imeti prijateljev, a zdelo se mi je, da me noben ne razume in da sem preprosto ustvarjena, da sem sama. To, da sem sama me ni preveč motilo. Ravno nasprotno, to sem vzljubila. Navadila sem se, da se lahko zanesem le na sebe.
Nož mi je zdrsnil iz rokava plašča in pristal na tleh. Hitro sem ga pobrala in si ga ponovno vtaknila v škorenj. Pogledala sem proti soncu in videla da že zahaja. Preskočila sem stopnice in se hitro odpravila nazaj na trg. Med potjo sem ves čas razmišljala o belem metulju. Nisem ga videla že od…no, od tedna pred Matteovo smrtjo, toraj že okoli pet let. Zakaj za vraga, se je pojavil ravno zdaj? Preskočila sem korenino. Se bo kaj slabega zgodilo danes? Ta teden? Bo spet kdo umrl? Bo se kaj zgodilo z našo hišo? Bodo me razkrinkali? Dlake na roki so se mi naježile. Ne, nemogoče. Razen če morda-
Misli mi je prekinila velika, čokata postava v katero sem se zaletela. Pogledala sem gor in opazila, da sem si, čisto slučajno zaletela v glavnega kraljevskega stražrja. Pokleknila sem na kolena in nastavila roke v poziciji, kot da bi molila.
„Se opravičujem, prosim oprostite mi.”
„Ja, ja, pojdi že. Drugič pa bodi malo bolj pozorna.”
„Bom bila ja, hvala.” Vstala sem in si obrisala blato iz kolen. To sem sovražil. Za moje kraje, je veljalo, da če narediš nekaj napačnega, neprijetnega osebi višjega statusa, moraš prositi za odpuščanje. Če ti ne odpustijo, si jim dolžen nekšno uslugo. Nekater, to izkoriščajo, na primer, najstarejši princ Engel, prestolonaslednjik . Vsi smo ga sovražili, še lastnemu očetu je šel na živce. Njegov mlajši brat, princ Eric, je bil mnogo boljši. Usluge princa Engla so bile že na robu norosti. Mojega bratranca je, za primer, pred leti prosil, no, pardon- ni ga prosil, temveč je zahteval, da nag preteče vso mesto pet krat. Skratka, če ti oseba odprosti, ti no, hm, odprosti in življenje živiš naprej. Sama sem že izkusila oboje in reči moram, da imam vedno velikokrat raje drugo opcijo.
Že sem mislia oditi, ko me je stražar prijel za roko. Obrnila sem se in ga zmedeno pogledala.
„Tvoj glas, na nekoga me spominja,” je pojasnil.
O ne, sem pomislila.
„Aja?” sem se delala neumno.
Pokimal je.
“Ja. Nevem od kod…”
„Uh, no, nevem od kod bi me lahko poznali. Nisem nič posebnega, tako, da se mi res ne sanja, od kod se vam zdim znana.”
Stražar je pokimal in me izpustil.
„Morda imaš samo podoben glas, kot nekakšna oseba ki jo poznam.”
„Ja, zagotovo.”
Nasmehnila sem se in že sem mislila, da sem se mu izmuznila, ko mi je postavil vprašanje, ki je ustavilo moje srce.
„Zakaj pa imaš nož v škornju?”
Nisem odgovorila. Košara mi je padla iz rok.
„In zdaj vem, od kod mi je tvoj glas znan…spominjaš me na….Senco.”
Začela sem teči.
*
Večina ljudi, ne večina, nihče od ljudi, ki sem jih poznala, tega ni vedel, a sem bila iskana. Kralj je ponujal veliko nagrado za mojo glavo. No, ne ravno za mojo glavo, kot ValeriaYearwood, ampak kot Senca.
Prvič, sem kot Senca napadla pred petimi leti, ko sem bila stara trinajst let. Ubila sem nekega neumnega, debelušnega stražarja, ki se je norčeval iz mojih oblačil. Tisti teden se nisem okopala, ali pa si zamenja mojih oblek. Bilo je letna obletnica, od kar so ubili Mattea.
Matteo, je bil moj starejši brat. Čeprav je bil štiri leta starejši, sma se zelo dobro razumela. Enkrat na leto, je kralj šel z vsem svojim dvorom v mesto. Peljal se je v razkošni kočiji, na kateri sta bil vprežena dva črna konja. Vso mesto se je morla zbrati na pločnikih in mu mahati, ko se je peljal mimo njih. Sama, sma jim z Matteom vedno kazala jezik, seveda ko niso gledali. Tisto leto, sem zbolela z gripo in mi mama ni pustila iti. Matteo mi je zagotovil, da jim bo jezik kazal tudi v mojem imen in da mi bo o vsem povedal, ko pride domov. Matteo nikoli ni prišel domov. Mama mi je z solznimi očmi povedala, da ga je eden izmed plemičev videl in, da so ga vklenili in odpeljali na dvor. Vso noč nisem morala spati. Počutila sem se krivo, kot da je kaznovan zaradi mene. Jokala sem vso noč in to je razlog, da od taktat naprej ne morem izjokati niti ene solze. Molila sem k vsakem od šestim bogov, da se Matteo vrne živ domov. Vedno sem vedela, da me bogovi nemarajo. Odgovorili niso na nobeno mojo molitev. Naslednje jutro, smo pred vrati našli Matteovo glavo. Iz njegovih ust, je visel jezik.
Vedno sem sovražila kraljevo družino in vse povezano z njim. Mislili so do so najboljši, ni jih skrbelo za revnejše. Bili so trdosrčni. Od takrat naprej sem jih sovražila še bolj.
Ko sem tistem stražarju odrezala glavo, je bil občutek predober. Čutila sem, kako se je adrenalin pretekal po moji krvi. Prvič, sem se po mesecih, letih spet počutila živo in svobodno. Ko sem tisti dan šla domov, sem razmišljala o mojih dejanjih. Kaj za vraga sem naredil? Pošast sem. Nekaj je narobe z mano. Obljubila sem si, da se ne bo več ponovilo.
Seveda, sem jaz obljube rada prelomila.
Najprej sem ubila enkrat na par mesecev. Potem enkrat na en mesec, trikrat na en mesec, vsak teden, nekajkrat tudi vsak dan. Ubijala sem samo stražarje, vojake, včasih tudi kakšnega plemiča. Nikoli se nisem spravila na ljudi, ki niso bili povezani s kraljem. V svojih sanjah sem velikokrat načrtovala, kako bi ubila kralja, kakšen užitek bi bilo počasi odrezati njegovo glavo iz telesa. Kralj ni bil neumen. Ugotovil je, da ena oseba ves čas ubija ljudi povezane z njim. Ukrepal je in stražarji ter vojaki so dobili boljšo zaščito. Dobili so boljše svetleče meče in nove krasne oklepe. Tudi sama sem si morala kupiti dodatne stvari. Nov dodaten nož, od upokojenega viteza, sem dobila tudi pravcati meč. A to ni bilo dovolj. Kralj je šel tako daleč, da en stražar nikoli ni stražil sam. Takrat je okoli pet stražarjev stražilo na enem mestu. Za par tedno, sem takrat pustila ubijanje. Nisem hotela tvegati. Ampak bilo je preveč, nisem si mogla pomagato. Ko sem ponovno šla na svoje "pohode", kot jim sama rada rečem, sem se vseeno, zaradi previdnosti, obraz zakrinkala s šalom, oblekla sem si črn plašč, da sem si zakrnikala kožo in črn klobuk, ki mi ga je za moj deseti rojstni dan kupila mama. Če sem po umoru še imela čas, sem iz blata sestavila kakšno sporočilce za kralja. Vojaki so me velikokrat videli, a me niso nikoli ujeli. Včasih sem jim tik preden sem pobegnila, namenila kakšne spodbudne besede, kot: Naslednič boste me morda ujeli ali Vso srečo naslednjič. Kralj mi je dal vzdevek Senca, saj je pravil, da sem se vedno skrivala v sencah. Od takrat naprej so me vsi poznali tako. Razen, no, da nihče ni vedel, kdo v bistvu je Senca. Razen jaz. Ubijala sem že pet let. Bila sem svobodna pet let. Niso me v lovili v petih letih. No, vsaj do zdaj je bilo tako.
*
Tekla sem in čeprav je sonce že zahajalo, se nisem zmedla ali ustavila. To pot sem pretekla že z zaprtimi očmi. Odpravljala sem se v moje skrivališče. Za seboj sem lahko slišala vzklike stražarjev in vojakov, a so kar zaostajali. Lahko bi jim še pobegnila. Slišala sem šumenje potoka, kako so moji škornji udarjala v blato. Pospešila sem.
Ljudje večinoma tečejo za neko formo telovadbe, toraj da se gibajo. Naketeri tečejo za zabavo. Spet eni pa tečejo, da pobegnejo resničnosti. Jaz tečem, da zbežim. Pobegnem. Izginem. Če želiš pobegniti, moraš poskrbeti za par stvari. Moraš teči dovolj hitro, dihati enakomerno in skozi nos, delati moraš ravno pravšne korake, gledati pod noge, a se vseeno osredotočati na to, kar je pred tabo. Če hočeš uspešno pobegniti, velja eno pravilo, ki ga ne smeš prekršiti. Nikoli se ne oziraj nazaj. Danes sem prekršila to pravilo. Zaslišala sem šumenje. Hotela sem se prepričati, da ni noben vojak ni preblizu. Obrnila sem se nazaj. Zagledala sem stražarje, vojake, in celo plemiče. Nekateri so tekali, drugi jahali konje. Vsi so imeli en skupen cil. Ujeti mene, Senco. Zmrznila sem. Začeli so se mi približevati. Bili so vedno bližje. Ko sem ugotovila, da so oddaljeni le še kak meter, sem se pognala v tek. Bila sem pretresena. Nisem videla korenine. Padla sem. Začutila sem bolečino v gležnju, in ker nisem morala jokati, sem zakričala. Dva stražarja sta me
prijela, vsak za eno roko. Začela sem brcati, se braniti, a zaman. Edino, kaj sem naredila, je bil luknja v tleh. Za seboj sem slišala glasove. Nekateri so kričali, drugi proslavljali, tretji so dajali ukaze. Nič mi ni bilo več važno, ko me je nekaj, trdo kot kamen, zadelo v zadnji del glave. Začela sem videti črno, vse je bilo megleno in vrteče. Zadnja stvar, ki sem se je spomnila, preden sem izgubila zavest je bil nežen šepet stražarja v uho: „Zdaj te pa imamo, Senca.” Moj vzdevek je izgovoril, kot da je nekaj najbolj smešnega na svetu. Utonila sem v spanec, brez sanj.
*
Ko sem se zbudila, mi je glava razbijala od bolečine. Ležala sem na svojem trubuhu. V ustih sem imela čuden okus in moja vizija je bil meglena. Razbrala sem lahko le, da sem v kočiji in, da se vozimo nekam, kjer mi zagotovo ne bo bilo všeč. Dvignila sem svojo glavo in se pravalila na svoj bok. Ob premiku sem zasikala od bolečine, ki se je
od gležnja začela širiti po vsem telesu. Stražar, ki je sedel na sedežu v kočiji poleg mene, me je brcnil v trebuh. Vse se je zavrtelo, a mi je bolečina prijala. Spomnila me je, na kakšno pošast sem in kaj vsaj sem naredila. Bolečina me je spomnila na to, kar me čaka. Glavo sem obrnila proti stropu kočije. Tam sem zagledala naslikanega belega metulja. Nasmehnila sem se svoji nesreči. Stražarj, je v opozorilo ponovno dvignil nogo, jaz sem pa se mu nasmehnila.
*
Naslednji trenutek se je kočija ustavila. Zaslišala sem glasove zunaj - bilo je več ljudi, ki so govorili med seboj, vendar nisem razumela, o čem se pogovarjajo. Moji čuti so bili še vedno omamljeni, vendar sem se trudila zbrati. Ko so se vrata kočije odprla, sem začutila dotik močne roke, ki me je grobo potegnila iz kočije. Trudila sem se ohraniti ravnotežje, ko sem stopila na tla. Pred mano sem videla visoko, mogočnk stavbo z zidovi, ki so se vzpenjali v nebo. Bila sem pred kraljevim dvorcem. Obdajali so me kraljevi stražarji, vsi oblečeni v bleščečo oklep in z meči ob boku. Njihove oči so bile usmerjene name, kot da sem divja zver, ki jo morajo obvladati. Čutila sem, kako se mi je srce hitreje začelo utripati, vendar sem se trudila zbrati.
"Kaj naj storimo z njo, vaša visokost?" je vprašal eden od stražarjev, ki je imel dolg brk in mrk obraz.
Videla sem, kako se je od blizu pojavil moški, oblečen v bogato ogrinjalo, okrašeno z zlatimi nitkami. Bil je on. Kralj. Njegove oči so bile hladne in brezčustvene, kot da bi gledal skozi mene, ne pa name.
"Senca," je rekel kralj s hladnim, mračnim tonom. "Končno smo te dobili."
Poskušala sem zadržati dih in ohraniti mirnost. Če sem želela preživeti ta trenutek, sem morala pokazati moč in ne straha.
"Vaša visokost," sem začela, glas hripav od suhega grla. "Nimam pojma, o čem govorite. Nikoli nisem slišala za Senco."
Kraljevi stražarji so se zasmejali, vendar je kralj ostal neomajen.
"Ne skrbi, Senca," je nadaljeval, medtem ko se je odločno približal k meni.
"Veliko ljudi te pozna. Veliko je tistih, ki hrepenijo po tvoji smrti. In danes, danes boš plačala za vse svoje grehe."
Čutila sem, kako me je stisnilo v srcu. Vedela sem, da je konec. Po vseh teh letih, so me končno ujeli. Vendar nisem se nameravala predati brez boja. Preostalo mi je le malo možnosti, a vsako priložnost sem morala izkoristiti.
"Kralj," sem rekla, poskušala zbrati pogum in spoprijeti se s tem, kar bo prišlo. "Karkoli si že mislite o meni, naredili ste grozno napako. Nedolžna sem!"
Kralj se je nasmehnil, a ni bilo nobenega veselja v njegovem nasmehu.
"Senca, tvoje laži me ne zanimajo," je odvrnil. "Pričakujem le, da te boš spopadla z odgovornostjo za vse, kar si storila."
Preden sem lahko kaj odgovorila, so me stražarji grobo prijeli za roke in me potisnili naprej.
Ljudje večinoma tečejo za neko formo telovadbe, toraj da se gibajo. Naketeri tečejo za zabavo. Spet eni pa tečejo, da pobegnejo resničnosti. Jaz tečem, da zbežim. Pobegnem. Izginem. Če želiš pobegniti, moraš poskrbeti za par stvari. Moraš teči dovolj hitro, dihati enakomerno in skozi nos, delati moraš ravno pravšne korake, gledati pod noge, a se vseeno osredotočati na to, kar je pred tabo. Če hočeš uspešno pobegniti, velja eno pravilo, ki ga ne smeš prekršiti. Nikoli se ne oziraj nazaj. Danes sem prekršila to pravilo.
*
Bila sem na trgu, v svoj žep sem si tlačila veliki rdeči jabolki. Dvignila sem glavo in pogledala naokrog, če se je prodajalka morda vrnila. Ni je bilo, in zadovoljno sem zavzdihnila. Nisem rada kradla, a res nisem imela druge izbire. Mama mi je dala denar, a sem ga zapravila na novem nožu. Te stvari niso bile poceni, morala pa sem si priskrbeti drugega zaradi, hm, no, mojega hobija. Če bi ji povedala, da mi je zmankalo denarja, bi zagotovo kaj posumila in ne morem si prioščit napak. Nosila sem debeli volnen plašč, čeprav je bilo sredi pomladi. Mama je vztrajala, da si ga nadenem, za vsak slučaj, če bi začelo deževati. Nisem ji hotela ogovarjati. Že tako se ne razumema ravno dobro. Nikoli si nisva bili preveč blizu, še bolj pa sva se oddaljili po Matteovi smrti. Nosila sem moja najljubšo obleko, ki mi je segala do kolen. Bila je zelene barve, okrašena z rdečimi vrtnicami. Bila je moja najljubša, saj naj bi mi jo moj oče podaril, ko sem se rodila. Pripadala je njegovi mami, moji babici. Nikoli nisem spoznala svojega očeta. Izginil je pred mojim rojstvom. Mama o njem ni rada govorila in se je, ko sem povprašala po njem, vedno razjezila, zato nisem drezala v njo. Priznati sem si morala, da sem se velikokrat spraševala, kaj se je zgodilo z mojim očetom, a nikoli nisem imela tako velike želje, da bi sama izvedela. Vedela sem samo, da je mojo mamo zapustil malo pred mojim rojstvom.
Ni zvenel, kot ravno najbolj prijeten in zanesljiv človek. V žep svojega plašča sem lahko spravila le dve jabolki, kar me ni ravno najbolj razveselilo. Rabila sem jih okoli deset, morda malo manj, a dve že zagotovo ne bi bili dovolj. Že sem hotel odhiteti domov, po kakšno košaro, ko sem zagledala kraljeva stražarja. Na glavo sem si pograznila kapuco in se zagledala v tla. Zavedala sem se noža v mojem škornju, a nisem bila prepričana da bi ga lahko izvleka dovolj hitro, če bi me poskusila ujeti. Ignoriraj me, ignoraj me, sem ves čas ponavlja v svoji glavi. Na mojo srečo, sta me stražarja ignorirala in hitro sem odhitela proti domu. Ko sem tekla po blatni potki do doma, sem razmišljala kaj bi se zgodilo, če bi me razkrili. Bi me javno ubili?Mučili? Me zaprli v ječe, v katerih bi gnila do konca svojih dni? Stresla sem svojo glavo.
„Moram misliti pozitivno”, sem si zamrmlala.
Nihče me ne bo dobil, vse bo v redu. Odšla bom domov, šla po košaro, se vrnila na trg in vzela še preostala jabolka. Spet se bom odpravila domov, mami dala jabolka, da bo z njimi spekla jabolčne pite. Umila se bom in šla spat. Vse bo v redu. Večkrat, ko sem si to ponovila, bolj sem si verjela. Med hojo sem opazovala naravo: velika drevesa, polna divjih sadežev, strupen grmičevja, visoka trava, ki je ni nihče ostrigel, ptičje čivkanje, šumenje listvo in žvrbotanje potoka. Kmalu, sem za vogalom, na prazni jasi zagledala majhno leseno hiško. Pospešila sem korake in kmalu prispela do štirih lesenih stopničk. Stopila sem na prvo in ostale tri prestopila. Ko sem stopila na verando, so se pred mano pojavila vhodna vrata. Prijela sem kljuko in jo zavrtela. Stara lesena vrata, so se škripajoče odprla. Zagledala sem znan hladen kamnit hodnik. Stopila sem noter in hitro zaprla vrata. Sezula sem si svoje blatne škornje in hitro vzela nož ter si ga stlačila v rokav. Z bosim stopalom sem stopila na marmonove ploščice. Začutila sem mrzlito ploščic in naredila še en korak. Na ravnost od hodnika, so bila še ena lesena vrata. Zavzdihnila sem. Ta so bila še starejša in še težje jih je bilo odpreti. Z vso svojo močjo sem se zagnala v njih in jih -hvala bogovom- tudi odprla. Planila sem v kuhinjo, v kateri je stala moja mama. Naša kuhinja, je bila tako kot naša celotna hiša, zelo skromna. Na levi strani je imela umivalnik, štedilnik na vžigalice in veliko, ampak ne, res veliko predalov. Naravnost od vrat je bilo ognjišče, v katerem so toplo žareli oranžkasti plameni. Na desni strani sobe je bila preprosta lesena miza, ki jo je lesar izdelal, v zameno za mamine domače piškote. Okoli nje, je bilo postavljenih osem stolov, med katerimi sta dva že skoraj razpadla. Moja mama je nad kamnitim umivalnikom in čistila ribo. Riba je bila rdeče barve, njene oči pa so sijale temno vijolično. Bile so na širko odprte in zdelo se je, da kričijo „Pomagaj mi!” Mama se je obrnila proti meni, njen predpasnik je bil ves zapackan od ribje krvi. Na njene rjavkaste oči so podali črni prameni njenih las. Čeprav so bile njene oči toplo rjave barve, njen pogled ni bil niti malo blizu toplega.
„Imaš jabolka?” me je vprašala z neprijaznim tonom. Vedno je verjela, da sem jaz kriva za Matteovo smrt, zato nisem bila ravno ena izmed najljubših otrok. Že pred njegovo smrtjo, je moja mama imela nekaj proti meni. Vrgla sem ji dve jabolki in ji odkimala.
„Moji žep je imel prostor samo za dve. Prišla sem nazaj po košaro.”
Pogledala sem po sobi in zagledala košaro, ki je ležala pri mizi. Odhitela sem do nje in jo zgrabila. Bila je bele barve, narejena je bila iz brezinih vejic. V moje roke se je ravno prav prilegala, čeprav je pripadala moji mlajši sestri.
„Kaj stojiš, no? Pohiti, drugače greš sama nabirat jabolka”, mi je zagrozila.
“Ja, ja, saj že grem”, sem zamrmlala in odhitela nazaj na hodnik. Ponovno sem obula svoje usnjene čevlje. Bili so že zdelani: podplati so že skoraj odpadli, bili so umazani, imeli so tudi luknje. Mama mi je večkrat ponudila nove čevlje, a sem jo vedno zavrnila. Nekako sem se navezala na njih. Res je, da so od zunaj zgledali kot zelo stari usnjeni škornji, a so bili moji zelo stari usnjeni škornji. Odprla sem vhodna vrata in vdihnila svež zrak. Mimo mene je priletel bel metulj.
„Prekleto,” sem zavzdihnila. V moji deželi je bil bel metulj povezan s slabo srečo. Slišala sem že, da v sosednjem kraljestvu slabo srečo predstavlja črna mačka, kar mi je bilo precej smešno. Tukaj, je črna mačka prikazovala premožnost in moč- vsaka bogatejša družina je imela vsaj eno. Slišala sem že govorice, da je kraljeva družina imela preko petdeset črnih mačk. Pri nas, so tudi zvezna znamenja vzeta resno. Sama sem škorpijon, in ljudje so se nas bali, tako da tudi drugače nisem imela veliko sreče in prijateljev. Ko sem že pri prijateljih, sem se v vseh osemnajstih letih mojega življena spoprijateljila le z eno osebo, pa še on se je preselil pred osmimi leti. Po tem, sem obupala s sklepanjem novih prijateljstev. Saj ne, da nisem hotela imeti prijateljev, a zdelo se mi je, da me noben ne razume in da sem preprosto ustvarjena, da sem sama. To, da sem sama me ni preveč motilo. Ravno nasprotno, to sem vzljubila. Navadila sem se, da se lahko zanesem le na sebe.
Nož mi je zdrsnil iz rokava plašča in pristal na tleh. Hitro sem ga pobrala in si ga ponovno vtaknila v škorenj. Pogledala sem proti soncu in videla da že zahaja. Preskočila sem stopnice in se hitro odpravila nazaj na trg. Med potjo sem ves čas razmišljala o belem metulju. Nisem ga videla že od…no, od tedna pred Matteovo smrtjo, toraj že okoli pet let. Zakaj za vraga, se je pojavil ravno zdaj? Preskočila sem korenino. Se bo kaj slabega zgodilo danes? Ta teden? Bo spet kdo umrl? Bo se kaj zgodilo z našo hišo? Bodo me razkrinkali? Dlake na roki so se mi naježile. Ne, nemogoče. Razen če morda-
Misli mi je prekinila velika, čokata postava v katero sem se zaletela. Pogledala sem gor in opazila, da sem si, čisto slučajno zaletela v glavnega kraljevskega stražrja. Pokleknila sem na kolena in nastavila roke v poziciji, kot da bi molila.
„Se opravičujem, prosim oprostite mi.”
„Ja, ja, pojdi že. Drugič pa bodi malo bolj pozorna.”
„Bom bila ja, hvala.” Vstala sem in si obrisala blato iz kolen. To sem sovražil. Za moje kraje, je veljalo, da če narediš nekaj napačnega, neprijetnega osebi višjega statusa, moraš prositi za odpuščanje. Če ti ne odpustijo, si jim dolžen nekšno uslugo. Nekater, to izkoriščajo, na primer, najstarejši princ Engel, prestolonaslednjik . Vsi smo ga sovražili, še lastnemu očetu je šel na živce. Njegov mlajši brat, princ Eric, je bil mnogo boljši. Usluge princa Engla so bile že na robu norosti. Mojega bratranca je, za primer, pred leti prosil, no, pardon- ni ga prosil, temveč je zahteval, da nag preteče vso mesto pet krat. Skratka, če ti oseba odprosti, ti no, hm, odprosti in življenje živiš naprej. Sama sem že izkusila oboje in reči moram, da imam vedno velikokrat raje drugo opcijo.
Že sem mislia oditi, ko me je stražar prijel za roko. Obrnila sem se in ga zmedeno pogledala.
„Tvoj glas, na nekoga me spominja,” je pojasnil.
O ne, sem pomislila.
„Aja?” sem se delala neumno.
Pokimal je.
“Ja. Nevem od kod…”
„Uh, no, nevem od kod bi me lahko poznali. Nisem nič posebnega, tako, da se mi res ne sanja, od kod se vam zdim znana.”
Stražar je pokimal in me izpustil.
„Morda imaš samo podoben glas, kot nekakšna oseba ki jo poznam.”
„Ja, zagotovo.”
Nasmehnila sem se in že sem mislila, da sem se mu izmuznila, ko mi je postavil vprašanje, ki je ustavilo moje srce.
„Zakaj pa imaš nož v škornju?”
Nisem odgovorila. Košara mi je padla iz rok.
„In zdaj vem, od kod mi je tvoj glas znan…spominjaš me na….Senco.”
Začela sem teči.
*
Večina ljudi, ne večina, nihče od ljudi, ki sem jih poznala, tega ni vedel, a sem bila iskana. Kralj je ponujal veliko nagrado za mojo glavo. No, ne ravno za mojo glavo, kot ValeriaYearwood, ampak kot Senca.
Prvič, sem kot Senca napadla pred petimi leti, ko sem bila stara trinajst let. Ubila sem nekega neumnega, debelušnega stražarja, ki se je norčeval iz mojih oblačil. Tisti teden se nisem okopala, ali pa si zamenja mojih oblek. Bilo je letna obletnica, od kar so ubili Mattea.
Matteo, je bil moj starejši brat. Čeprav je bil štiri leta starejši, sma se zelo dobro razumela. Enkrat na leto, je kralj šel z vsem svojim dvorom v mesto. Peljal se je v razkošni kočiji, na kateri sta bil vprežena dva črna konja. Vso mesto se je morla zbrati na pločnikih in mu mahati, ko se je peljal mimo njih. Sama, sma jim z Matteom vedno kazala jezik, seveda ko niso gledali. Tisto leto, sem zbolela z gripo in mi mama ni pustila iti. Matteo mi je zagotovil, da jim bo jezik kazal tudi v mojem imen in da mi bo o vsem povedal, ko pride domov. Matteo nikoli ni prišel domov. Mama mi je z solznimi očmi povedala, da ga je eden izmed plemičev videl in, da so ga vklenili in odpeljali na dvor. Vso noč nisem morala spati. Počutila sem se krivo, kot da je kaznovan zaradi mene. Jokala sem vso noč in to je razlog, da od taktat naprej ne morem izjokati niti ene solze. Molila sem k vsakem od šestim bogov, da se Matteo vrne živ domov. Vedno sem vedela, da me bogovi nemarajo. Odgovorili niso na nobeno mojo molitev. Naslednje jutro, smo pred vrati našli Matteovo glavo. Iz njegovih ust, je visel jezik.
Vedno sem sovražila kraljevo družino in vse povezano z njim. Mislili so do so najboljši, ni jih skrbelo za revnejše. Bili so trdosrčni. Od takrat naprej sem jih sovražila še bolj.
Ko sem tistem stražarju odrezala glavo, je bil občutek predober. Čutila sem, kako se je adrenalin pretekal po moji krvi. Prvič, sem se po mesecih, letih spet počutila živo in svobodno. Ko sem tisti dan šla domov, sem razmišljala o mojih dejanjih. Kaj za vraga sem naredil? Pošast sem. Nekaj je narobe z mano. Obljubila sem si, da se ne bo več ponovilo.
Seveda, sem jaz obljube rada prelomila.
Najprej sem ubila enkrat na par mesecev. Potem enkrat na en mesec, trikrat na en mesec, vsak teden, nekajkrat tudi vsak dan. Ubijala sem samo stražarje, vojake, včasih tudi kakšnega plemiča. Nikoli se nisem spravila na ljudi, ki niso bili povezani s kraljem. V svojih sanjah sem velikokrat načrtovala, kako bi ubila kralja, kakšen užitek bi bilo počasi odrezati njegovo glavo iz telesa. Kralj ni bil neumen. Ugotovil je, da ena oseba ves čas ubija ljudi povezane z njim. Ukrepal je in stražarji ter vojaki so dobili boljšo zaščito. Dobili so boljše svetleče meče in nove krasne oklepe. Tudi sama sem si morala kupiti dodatne stvari. Nov dodaten nož, od upokojenega viteza, sem dobila tudi pravcati meč. A to ni bilo dovolj. Kralj je šel tako daleč, da en stražar nikoli ni stražil sam. Takrat je okoli pet stražarjev stražilo na enem mestu. Za par tedno, sem takrat pustila ubijanje. Nisem hotela tvegati. Ampak bilo je preveč, nisem si mogla pomagato. Ko sem ponovno šla na svoje "pohode", kot jim sama rada rečem, sem se vseeno, zaradi previdnosti, obraz zakrinkala s šalom, oblekla sem si črn plašč, da sem si zakrnikala kožo in črn klobuk, ki mi ga je za moj deseti rojstni dan kupila mama. Če sem po umoru še imela čas, sem iz blata sestavila kakšno sporočilce za kralja. Vojaki so me velikokrat videli, a me niso nikoli ujeli. Včasih sem jim tik preden sem pobegnila, namenila kakšne spodbudne besede, kot: Naslednič boste me morda ujeli ali Vso srečo naslednjič. Kralj mi je dal vzdevek Senca, saj je pravil, da sem se vedno skrivala v sencah. Od takrat naprej so me vsi poznali tako. Razen, no, da nihče ni vedel, kdo v bistvu je Senca. Razen jaz. Ubijala sem že pet let. Bila sem svobodna pet let. Niso me v lovili v petih letih. No, vsaj do zdaj je bilo tako.
*
Tekla sem in čeprav je sonce že zahajalo, se nisem zmedla ali ustavila. To pot sem pretekla že z zaprtimi očmi. Odpravljala sem se v moje skrivališče. Za seboj sem lahko slišala vzklike stražarjev in vojakov, a so kar zaostajali. Lahko bi jim še pobegnila. Slišala sem šumenje potoka, kako so moji škornji udarjala v blato. Pospešila sem.
Ljudje večinoma tečejo za neko formo telovadbe, toraj da se gibajo. Naketeri tečejo za zabavo. Spet eni pa tečejo, da pobegnejo resničnosti. Jaz tečem, da zbežim. Pobegnem. Izginem. Če želiš pobegniti, moraš poskrbeti za par stvari. Moraš teči dovolj hitro, dihati enakomerno in skozi nos, delati moraš ravno pravšne korake, gledati pod noge, a se vseeno osredotočati na to, kar je pred tabo. Če hočeš uspešno pobegniti, velja eno pravilo, ki ga ne smeš prekršiti. Nikoli se ne oziraj nazaj. Danes sem prekršila to pravilo. Zaslišala sem šumenje. Hotela sem se prepričati, da ni noben vojak ni preblizu. Obrnila sem se nazaj. Zagledala sem stražarje, vojake, in celo plemiče. Nekateri so tekali, drugi jahali konje. Vsi so imeli en skupen cil. Ujeti mene, Senco. Zmrznila sem. Začeli so se mi približevati. Bili so vedno bližje. Ko sem ugotovila, da so oddaljeni le še kak meter, sem se pognala v tek. Bila sem pretresena. Nisem videla korenine. Padla sem. Začutila sem bolečino v gležnju, in ker nisem morala jokati, sem zakričala. Dva stražarja sta me
prijela, vsak za eno roko. Začela sem brcati, se braniti, a zaman. Edino, kaj sem naredila, je bil luknja v tleh. Za seboj sem slišala glasove. Nekateri so kričali, drugi proslavljali, tretji so dajali ukaze. Nič mi ni bilo več važno, ko me je nekaj, trdo kot kamen, zadelo v zadnji del glave. Začela sem videti črno, vse je bilo megleno in vrteče. Zadnja stvar, ki sem se je spomnila, preden sem izgubila zavest je bil nežen šepet stražarja v uho: „Zdaj te pa imamo, Senca.” Moj vzdevek je izgovoril, kot da je nekaj najbolj smešnega na svetu. Utonila sem v spanec, brez sanj.
*
Ko sem se zbudila, mi je glava razbijala od bolečine. Ležala sem na svojem trubuhu. V ustih sem imela čuden okus in moja vizija je bil meglena. Razbrala sem lahko le, da sem v kočiji in, da se vozimo nekam, kjer mi zagotovo ne bo bilo všeč. Dvignila sem svojo glavo in se pravalila na svoj bok. Ob premiku sem zasikala od bolečine, ki se je
od gležnja začela širiti po vsem telesu. Stražar, ki je sedel na sedežu v kočiji poleg mene, me je brcnil v trebuh. Vse se je zavrtelo, a mi je bolečina prijala. Spomnila me je, na kakšno pošast sem in kaj vsaj sem naredila. Bolečina me je spomnila na to, kar me čaka. Glavo sem obrnila proti stropu kočije. Tam sem zagledala naslikanega belega metulja. Nasmehnila sem se svoji nesreči. Stražarj, je v opozorilo ponovno dvignil nogo, jaz sem pa se mu nasmehnila.
*
Naslednji trenutek se je kočija ustavila. Zaslišala sem glasove zunaj - bilo je več ljudi, ki so govorili med seboj, vendar nisem razumela, o čem se pogovarjajo. Moji čuti so bili še vedno omamljeni, vendar sem se trudila zbrati. Ko so se vrata kočije odprla, sem začutila dotik močne roke, ki me je grobo potegnila iz kočije. Trudila sem se ohraniti ravnotežje, ko sem stopila na tla. Pred mano sem videla visoko, mogočnk stavbo z zidovi, ki so se vzpenjali v nebo. Bila sem pred kraljevim dvorcem. Obdajali so me kraljevi stražarji, vsi oblečeni v bleščečo oklep in z meči ob boku. Njihove oči so bile usmerjene name, kot da sem divja zver, ki jo morajo obvladati. Čutila sem, kako se mi je srce hitreje začelo utripati, vendar sem se trudila zbrati.
"Kaj naj storimo z njo, vaša visokost?" je vprašal eden od stražarjev, ki je imel dolg brk in mrk obraz.
Videla sem, kako se je od blizu pojavil moški, oblečen v bogato ogrinjalo, okrašeno z zlatimi nitkami. Bil je on. Kralj. Njegove oči so bile hladne in brezčustvene, kot da bi gledal skozi mene, ne pa name.
"Senca," je rekel kralj s hladnim, mračnim tonom. "Končno smo te dobili."
Poskušala sem zadržati dih in ohraniti mirnost. Če sem želela preživeti ta trenutek, sem morala pokazati moč in ne straha.
"Vaša visokost," sem začela, glas hripav od suhega grla. "Nimam pojma, o čem govorite. Nikoli nisem slišala za Senco."
Kraljevi stražarji so se zasmejali, vendar je kralj ostal neomajen.
"Ne skrbi, Senca," je nadaljeval, medtem ko se je odločno približal k meni.
"Veliko ljudi te pozna. Veliko je tistih, ki hrepenijo po tvoji smrti. In danes, danes boš plačala za vse svoje grehe."
Čutila sem, kako me je stisnilo v srcu. Vedela sem, da je konec. Po vseh teh letih, so me končno ujeli. Vendar nisem se nameravala predati brez boja. Preostalo mi je le malo možnosti, a vsako priložnost sem morala izkoristiti.
"Kralj," sem rekla, poskušala zbrati pogum in spoprijeti se s tem, kar bo prišlo. "Karkoli si že mislite o meni, naredili ste grozno napako. Nedolžna sem!"
Kralj se je nasmehnil, a ni bilo nobenega veselja v njegovem nasmehu.
"Senca, tvoje laži me ne zanimajo," je odvrnil. "Pričakujem le, da te boš spopadla z odgovornostjo za vse, kar si storila."
Preden sem lahko kaj odgovorila, so me stražarji grobo prijeli za roke in me potisnili naprej.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kok dobro! Upam, da narediš še najmanj 200 delov:innocent::innocent::innocent::innocent::innocent::innocent:Najbolj me zanima, če bodo ubili Senco🧐🧐🧐


0
PIKAPIKICA
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super in zanimiv začetek, spremljam in komaj čakam na nov del :hugging:
0
Wondergirl
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Woww, čimrej nov del prosim, preveč me zanima, kaj se bo zgodilo, da bi lahko čakala!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Nedasemiprijaut(narocenadrgac)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw čakamo nov del! Super pišeš, opisuješ… Men je zlo všeč!
0
KrEnaPilovka
Moj odgovor:
girlintrouble
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
help
jst mam fanta in pac je bla ena zabava in pol sva sla v sobo in zacela pac ...sj veste kaj in mi je blo fajn in zj cez en tedn mi je skoz slabo in sm nrdila test in sm noseca stara sm pa 16 ko nj povem starsom
pls help
pls help
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(179)
Srednje.
(134)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
UUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes