NEITHA

Po tretjem dnevu Lorythinega zdravljenja, sem ji rekla, da lahko gre domov, ali pa ostane tu, ker ne bom več prihajala v gozd, zdaj, ko je ozdravljena. Šla sem do votline, a se na pol poti ustavila.

Videla sem Satherine, Athrila in Ranon, kako so se pogovarjali. Nisem jih slišala, ker so bili zelo daleč, ampak vedela sem, da so govorili o meni. Že dejstvo, da je bila Ranon tu, veliko pove. Takoj, ko je odšla, sem stopila do Athrila in Satherine.

"No," sem začela in sunkovito sta se obrnila k meni. "Zakaj je bila Krvnica tu?"
Satherine je prebledela. "Torej si nas slišala?"
"Ne, ampak bi rada vedela, kaj si Ranon misli o meni," sem rekla. Na ustnicah mi je zaigral nasmešek, ko je pobledel tudi Athril.
"Nismo govorili o tebi," je zagrenjeno rekla, a na deset kilometrov se je videlo, da laže. Nenadoma pa so mi iz členkov prileteli noži. Povsem beli noži, ki so imeli zavite konice. Držali so mi členkov, kot železni prsti. Približala sem si roko k obrazu in jo zavrtela. Bili so prelepi. Imeli so vijoče se rdeče vzorce, napisane v nekem jeziku, ki ga nisem poznala.
"No. Če te s temile zabodem, boš vsekakor čivknila," sem zapredla. Govorila sem z glasom, ki ni bil moj. Bil je temen in oddaljen in prvič v življenju se nisem počutila kot jaz.
"Zakaj je tako pomembno, o čem smo se pogovarjali," je vprašala Satherine in prhnila, a njen strah se je vohal. Athril, ki je bil drugače vedno resnega obraza, pa je zdaj sporočal grozo in strah.

Strašljivo sem se zasmejala.

To ni prav. V možganih me je kljuvalo, nekdo drug me je silil početi stvari, ki jih drugače ne bi. Recimo groziti Satherine in Athrilu. Nenadoma pa sem padla v nezavest. Bolečina je bila neznosna, celo v črnini.

--

"Vidiš zdaj? Nekdo je spregovoril o meni in me prebudil. V dedinji volkodlakov bi moral ostati skrit, tako so mi naročili. Pri njej bom na varnem pred ponovnim prebujenjem, so šepetali med seboj. Prerokbo so dali dedinji vilincev, da bi jo čuvala. Ni je smela prebrati. Nihče je ni smel. A zdaj je uzrla oči sveta in ni je mogoče potlačiti.
V tebi bom, grizel bom dan za dnem. Bolelo te bo. Razen, če se mi ne upiraš. Potem bova skupaj, vladala bova vsem in vsemu, kot eden. Imela boš krono iz zvezd, krvi in pepela. Vladala boš nebu, površju in podzemlju. Ne bo duše, ki bi se ti uprla."

Bitje se je skrilo. Kot je obljubilo, je grizlo dele Netihe, kot da ne bila človek, temveč nekaj ranljivega, nekaj, kar zlahka nadvladaš.

Ampak ni. Ona je dedinja volkodlakov, ona je ogenj, ki ga ne moreš nadzrovati. Ona je ogenj, ki požira svetove enega po enega. Ona je smrt.