Linki prejšnjih objav:
1. poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/odposlanka-lune-1-poglavje
2. poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/odposlanka-lune-2-poglavje
3. poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/odposlanka-lune-3-poglavje
4. poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/odposlanka-lune-4-poglavje
5. poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/odposlanka-lune-5-poglavje
6. poglavje: https://www.pil.si/pisalnica/objava/odposlanka-lune-6-poglavje

7. poglavje

NEITHA
Bebec me je dobesedno zabodel. Nisem slišala ničesar, kot bi bila pod vodo. Vid se mi je meglil. Dokler nisem nazadnje omedlela. Zbudila sem se v bolnišnici. Athril je bil zraven mene in je takoj skočil v zrak, če kaj potrebujem. Vse sem potrebovala. Nisem se zbudila, ker bi bila bolje, ampak ker me je vse bolelo. Bolečina je bila tako neznosna. S čim je bil prepojen ta nož?

Kot bi začutil mojo bolečino, je Athril takoj poklical zdravnika. Ampak v očeh sem mu videla, da ima z mano drugačne načrte.

"Ojoj, ojoj, ojoj..." je samo v nedogled ponavljal zdravnik. Athril ga je odrinil in mi iz rok iztrgal vse mogoče cevke. Dvignil me je naročje in skočil skozi zaprto okno. V tem nadstropju ni bilo rešetk na oknih, saj so bili bolniki preslabotni za karkoli.

Pristal je s popolnim pristankom, čeprav je skočil iz petega nadstropja.

"Spravil te bom k Becci," mi je zašepetal na uho. "Ona bo bolje poskrbela zate."

Nisem mogla odgovoriti, saj me je presekala takšna bolečina, da sem zakričala.

"Ne kriči, prosim," je rekel in v njegovih očeh je res sijala prošnja. Tako sem samo zajela sapo, ko se je zgodilo naslednjič.

Nekje med potjo sem izgubila zavest. Athril se je ustavil in me začel stresati za ramena. Nekaj je vpil, a ga nisem slišala.

"Pojdi n-naprej," sem izdavila in spet padla v nezavest. Kaj se je dogajalo?

Res je spet začel teči in ni in ni mu zmanjkalo energije. Jaz sem nihala med stanji zavesti.

"Neitha, zdrži, prisežem, potem bo bolje. Zdrži, zdrži," je ponavljal. Krvi mi je zmanjkovalo in počutila sem se prazno. Kot bi me nekaj razjedalo od znotraj.
Nisem vedela koliko časa in kje je tekel, dokler se ni ustavil. Zaslišala sem vzdihe in krike.

"Becca... Becco rabi..." je ponavljal Athril. Vsi so mu pokazali nekam gor.

Nenadoma pa mi je zmanjkalo zraka. Hropla sem in se prevlačala v njegovem naročju, da bi našla položaj, v katerem bi dobila vsaj malo zraka. Dojel je, kaj se dogaja in me položil na tla.

"Athril, zmanjkuje ji zraka! Kaj delaš?! Becco rabi!" je besnel nek glas. Drugi so samo kričali, naj gre nekdo po tisto Becco.

In potem jih nisem slišala več.