Črnolasec je globoko vdihnil ter se s skrajno previdnostjo zasukal nazaj.
V sekundi se je obrnil nazaj, zgrabil Erin za zapestje ter stekel na levo, na neznano pot, kajti če bi odšla ravno k jezeru bi bila ujeta. Nihče od njiju ni vedel kam gre, ampak sta samo tekla stran, stran od skrivnostnega zasledovalca. Švigala sta med drevesi, prestrašena sta brezciljno tekla. Naenkrat je Indigo nekje med drevesi zagledal čudno migetajočo svetlobo. Svetleča elipsa, iz neke njemu neznane snovi gostejše od zraka, ki je lebdela nad tlemi. Sunkovito je zavil v smer tiste čudne snovi, brez da bi vedel zakaj. Prepričan pa je bil v to, da sta v vsakem primeru v brezizhodnem položaju, kamorkoli pač že gresta. Preskakovala sta korenine, tekla na vso moč in se vztrajno približevala svetlikajoči se, lebdeči elipsi. Pričakovala sta, da bosta prešla skoznjo, a ju je ta posrkala vase. Kar naenkrat sta izgubila tla pod nogami, bilo je kot da bi lebdela, zrak okoli njiju se je vrtinčil. Erin je trdneje stisnila njegovo roko in debelo požrla slino. Bilo jo je strah in potrebovala je neko trdno oporo. Svet okoli njiju se je začel jasniti in padla sta na mehko travo, obsijano s sončno svetlobo. Nobenemu od njiju ni bilo jasno kaj se je ravnokar zgodilo in kje sta pristala.
__________________
»Mia, a se ti ne zdi malce čudno da ju toliko časa ni?« je vprašala ena od njenih prijateljic. Zavila je z očmi: »Dajte no, Erin je samo jezna name zato je vstopila po drugi poti da bi nas skrbelo, v resnici pa me čaka v sobi.« Prijateljica jo je dvomeče pogledala: »Kaj pa Indigo?« »Oh Erin izvrstno prepričuje ljudi, tako da z njim ni imela težav. Poleg tega pa tudi Indigo ni želel ven,« se je branila Mia. Prijateljica ji je pokimala, kar je znak da ji je verjela. Spraševala se je kaj se jima je zgodilo. Ali pa sta res oba prišla nazaj. V vsakem primeru ni mogla tvegati.
________________________
Indigo je previdno opazoval kraj na katerem sta pristala. Zdel se je kar podoben običajni jasi, pa vendar ga je nekaj zmotilo. Imel je namreč občutek, da je vse okoli njega nekako živo. Nič se ni zares premikalo, a se mu je še vseeno zdelo, kot da ga nekdo ves čas opazuje. Vse skupaj mu ni bilo niti najmanj všeč. In kam je šel tisti človek, ki ju je zasledoval? Če sta onadva pristala tukaj, bi moral, teoretično gledano tudi on. Pa več kot očitno ni.
Obrnil se je k Erin, ta ga je gledala s široko odprtimi očmi. Precej mirno ga je vprašala: » Se tebi slučajno sanja kje sva in kaj se je pravkar zgodilo?« Zaznal je, da se je trudila obvladovati strah in paniko in vedel je, da se bo vsak čas zlomila in bi ji moral pomagati, a je samo nemočno odkimal z glavo. Čisto tiho je rekel: »Vem prav toliko kot ti, nič več. Žal.« Ona je vstala in se nemirno ozirala okoli sebe. Že po naravi je bila zelo paničen človek, ki ni maral sprememb in presenečenj. Ni se hotela osramotiti, zato se je trudila po svojih najboljših močeh zadrževati paniko in strah. Njena glava je bila kaos, komaj je dojemala kaj se je pravzaprav zgodilo, bila je čisto zmedena. Ob vse tej poplavi čustev, so ji v oči silile solze. Bila sta v brezizhodnem položaju, kajti tista stvar ki ju je pripeljala sem je izginila. Obupano se je sesedla na travo in zaprla oči.
Indigo jo je opazoval. Od priljubljenega mestnega dekleta je pričakoval burnejšo reakcijo. Sam je, kot ponavadi, ohranjal mirno kri in trezne misli. Trudil se je doumeti, kaj se je sploh zgodilo. Tista svetleča elipsa v gozdu je bila po možnosti portal. Čeprav, portali naj ne bi obstajali. Navsezadnje je bila to realnost. No bila je, dokler nista pristala tukaj. To namreč ni več izgledalo realno. Ampak kako je to mogoče? Drugi svetovi ne bi smeli obstajati. Popolnoma nelogično je. Vse skupaj. Pa tudi ta očitna razlika v času. Ko sta bila v gozdu je bila noč, tu pa je popoldne. Kje sta? Kako za vraga se je to zgodilo? In nenazadnje, zakaj je bil portal sploh tam? Na vso moč je poskušal sestaviti tistih nekaj koščkov sestavljanke, a se mu ni nič ujemalo. Bilo je preveč manjkajočih delcev. Ali pa so bili koščkih dveh različnih sestavljank pomešani med seboj.
Erin je še kar ležala v travi in upala, da sanja. O vsem skupaj ni želela preveč razmišljati, kajti že tako je bila dovolj zmedena in preplašena, premišljevanje o tem, kaj bi se lahko zgodilo pa bi jo spravilo samo še večjo paniko, zato se je poizkušala nekako pomiriti in si ustvarila razlago, da se vse skupaj ne dogaja in se je samo udarila v glavo, tako da je v komi in se vse dogaja samo v njeni glavi. Čeprav si je komajda verjela, kajti vse skupaj je izgledalo zelo resnično. Ampak saj v filmih ljudje, ki so v komi mislijo, da je vse res. Prevalila se je na trebuh, se oprla na komolce ter se ozrla k Indigu. Ta je sedel na travi z pokrčenimi nogami, glavo je imel naslonjeno na kolena. Prameni vranje črnih kodrov so mu padali na obraz, močno se je opazil kontrast med bledo poltjo in temnimi lasmi. Imel je spokojen ter zamišljen izraz na obrazu. To jo je iz neznanega razloga pomirilo. Morda samo zato, ker če je bil on miren, to pomeni, da ni razloga za skrb. Torej je nekaj časa samo ležala tam in ga opazovala. Morda je izgledalo malce čudno, a vsaj svoje misli je zaposlila.
Po nizkem hribu, ki se je vzpenjal nad jaso, sta se spuščala starejša ženska, ter moški srednjih let. Ko sta prišla iz zavetja dreves se je ženska sunkovito ustavila in moški za njo se je skoraj zabil vanjo. »Kaj je narobe,« jo je rahlo nejevoljno vprašal. Ona se je obrnila k njemu ter z prstom pokazala na fanta in dekle na jasi ob vznožju. Začudeno sta se spogledala. Ni jima bilo jasno, kaj neka dva, po njuni oceni, najstnika počneta tukaj. » Hej!« je moški zaklical z močnim glasom.
______________________________________
hvala vsem, ki berete :))
manjša zmeda je sicer z deli, torej tisto prej je bil uvod, to je prvi del itd. Nisem vedela kako točno tale nova stvar z deli deluje hah xD
svobodno komentirajte in kritizirajte :))
Neyla