Hello :wave:!
Prišli smo do zadnjega dela te zgodbe. Komentirajte kakšen se vam je zdel konec in lajkajte če vam je všeč!
LJUBEZEN VEDNO ZMAGA
Astoria je kmalu ugotovila, da ni več v Londonu, temveč ob nekem jezeru modre - zelene barve. Ptice so prepevale in sonce je sijalo kot da bi bilo poletje. Tudi starejša je bila. Stara je bilo kakšnih trideset let, a je zgledala kar podobna kot prej.
Počasi je odprla oči. Ni bila sama. Pred njo je stal fant njene starosti s svetlimi lasmi. Tega fanta je nekje že videla. A kje že? Nenadoma se je spomnila. To je bil David! Ponudil ji je roko in ji pomagal vstati s trave. A ni zgledalo, da jo je prepoznal.
"Gospa, ste padli," je vprašal.
"Pravzaprav ne vem," je odgovorila Astoria.
"Točno tak glas je imela moja sošolka v šoli Willow in Daphne. Če se prav spomnim, ji je bilo ime Astoria Meldrum."
"To sem jaz, David!"
"Ne morem verjeti! Res si ti. Odkar sem zaključil šolanje na šoli Willow in Daphne sem te iskal, a te nikoli nisem več našel."
"Iskal si me?"
"Da, sem."
"Odkar sem izginila s šole Willow in Daphne sem bila v Londonu in, oh, toliko ti imam za povedati! Ampak zakaj si me iskal?"
"Ker, ker ... te ljubim!"
Nato sta se poljubila. Kot v vsaki ljubezenski zgodbi.
In Astoria je končno dobila odgovor na svoje vprašanje o Willow in Daphne. Končno je dobila knjigo o njima. In ne boste verjeli. Willow je Astorijina mama! Ker je umrla, je bila sirota. Ona je kriva, da jo je videla v oceanu zraven šole in Daphne. Ona ji je pomagala zapeti najbolje kakor zna. Ona jo je odpeljala v morje, da je ušla zlobni Julliet. In zakaj? Vse zaradi ljubezni.