~
-četrtek-
Ponoči zaslišim zvok sirene. Mislila sem, da je rešilec mogoče prišel po kakšno strejšo gospo, ali gospoda, na kar slišim glasne korake v naši hiši. Skočila sem s postelje in stekla po stopnicah v spodnje nadstropje, potem pa na vrt. Tam je parkiran rešilni avto, z otripajočimi sirenami.
"K-kaj se dogaja?" prestrašeno vprašam.
"Očka se je onestvestil, ko je prišel domov." obupano reče mami.
"Kaj?! Ne, ubogi očka! Kaj če je z njim zdaj kaj narobe?" histerično kričim.
"Pomiri se Tinki. Z očkom bo vse uredu." me miri mami, čeprav vem, da je sama še bolj prestrašena in zaskrbljena kot jaz.
"Oh, očka ti nesrečnež!" zakličem in začnem jokati.
"Greva v hišo, da se ne prehladiš."
"Ampak rada bi ga videla!" ihtim, ampak v tistem trenutku rešilec odpelje.
Zdaj na vrt priteče še Alina.
"Kaj za vraga? " zaskrbljeno vpraša.
"Očka se je onestvestil, ko je prišel iz službe." žalostno razloži mami.
"Je vse uredu z njim!?"
"Upajmo da." reče mami.
Očitno zdaj ni več tako trdno prepričana kot je bila prej.
"Upajmo?!" z Alino istočasno pobuljiva.
"Gremo v hišo punci, pa se bomo tam pogovorile."
Odcaplale smo v hišo. Mami za vsako pripravi skodelico čaja.
"Bova lahko ostali doma?" proseče reče Alina.
"Ljubici morata v šolo." nama reče.
"Saj vem, ampak... tako me skrbi za očka." pove Alina.
"Vjamem Alinči moja. Vse nas skrbi." prijazno odvrne mami.
Jaz sem bila tiho. Bila sem brez besed.
"Tinkara, si vredu?" me zaskblejo ogovori mami.
"Ja," potiho rečem. "Samo v šoku sem."
"Tudi jaz." odvrne Alina, medtem, ko srka čaj.
"Pridita sem ljubici moji." reče mami in naju objame.
Nekaj časa smo se objemale, potem pa zaslišimo Ninotov jok.
"Očitno se je tudi Ninči zbudil... Vesta kaj, kar spat pojdita." nežno reče mami.
Mami zagleda moj prestrašeni obraz.
"Bi rada spala pri meni?" me vpraša.
"Bi lahko?"
"Seveda!" odvrne mami.
"Lahko noč." reče Alina.
"Lahko noč."
Počasi sem šla v spalnico mami in očija. Pokrila sem se z odejo in čakala na mami.
Minila je ena uro še kar je ni bilo, jaz pa nisem mogla spati...
Končno se vrne z Ninotom, ki zdaj sladko spi. Nežno ga postavi v njegovo zibelko in si oddahne.
"Očitno je tudi mali čutil, da je nekaj narobe."
"Mogoče pa res."
"Kaj Tinki, si še pokonci?" je začudena.
"Ja. Ne morem spati."
"Oh ubožica, ne razmišljaj o očku."
"Poskušam, pa ne gre."
"Bo že." reče mami, me prime za roko in zapre oči.
Zdaj sem se počutila varno in prijetno.
Počasi začnem toniti v globok spanec...
~
Uh, skoraj dva tedna sta minila od zadnjega dela...Se opravičujem, ampak z eno besedo: ŠOLA.
Upam, da ti je bilo všeč.
Lajk polepša dan;)
:sparkles: